Arcidosso

Montelaterone je vasica, ki diagonalno leži na vrhu vzpetine nad mestecem, kjer sva hodila v trgovino in ki mi je padlo v oko že prvi dan. Strma cestica vodi do vrha, kjer ležijo razvaline malega gradu. Vasica je brez duše in ljudi, vidi se da je prazno in da v njej živi zelo malo ljudi. Res je žalostno gledati vse te male vasice, ki z vsako smrtjo izgubijo vaščana in "življenje" v njem.
Dopust se zaključuje, in kako ga je najbolje zaključiti, kot s kosilom v fini restavraciji, v vasici poleg najinega bivanja in ki ima celo Michelinovo priporočilo. Kdo bi si mislil, da nekje tako daleč od vseh večjih mest, lahko ohraniš pri "življenju" tako fino restavracijo, res čudovito. Sama stavba od zunaj ni nič drugačna od sosednjih, vendar že vstop v njo govori zgodbo zase. Posedeli so naju v sobico poleg kuhinje, kjer skozi steklena vrata vidiš delo v njej. Sobica je imela eno veliko okroglo mizo, z velikim oknom od stropa do tal, kjer si gledal ven in kateri so rekli predsedniška sobica. Hrana je bila lokalna, z vrta, sveža in zelo okusna. Ne samo okusno, ampak količinsko je bilo dovolj, da se naješ. Tako obsežne vinske karte še nisem videl, z razponom cen vin od 40 € pa vse od 2.000 € naprej.
Za zaključek pa ogled zunanjih term Saturnia, na jugu Toskane. Vožnje do tja je 1 uro, po razgibanih cestah, vse do term. Te so razdeljene na zaprt tip, kjer so hoteli in bazeni ter odprt tip, kjer se nahaja zunanje terme. Pričaka nas veliko ljudi, s plačljivim parkiriščem in veliko pričakovanje. Pogled na terme je čudovit, s stavbo, starim mlinom na levi in že znano prelivanje vode čez bazenčke. Veliko ljudi, vendar so bolj položne in najdeš svoj prostor za ležanje. Voda je globoka okoli 50 cm in vsekakor ne tako topla kot v Bagni San Filippo. V vodi sva bila kakšne pol ure, potem pa nisva videla več smisla v ležanju v vodi in sva rekla, da greva še na pijačo in mogoče kaj pojest. V starem mestnem jedru Saturnie sva sprva iskala parkirno mesto, najdeva parkirišče, na njem nobenega vozila. Greva do parkirne ure, ki nikakor ne dela in narediva še en krog. Parkirava tam, v upanju, da ne bo redarjev in greva do najbližjega bara. Ura malo čez 18., ravno odprejo, midva se usedeva, sliši se Franconska šansona, ven pride tip z brado in z znanjem samo italijanskega jezika. Dokaj hitro se dogovorimo za 1 sirno ploščo, lokalna vina in Tamara prvič v vsej Toskani dobi sladko rdeče vino, presrečna 😃. Tip veselp razlaga, zastopiva ga bolj malo, vendar uživava v teh zadnjih sončnih žarkih, z glasbo, sirčkom in pijačko. V nekem trenutku pomislim na tipa, ki očitno v tej svoji gostilnici, trgovinici, ki jo ima notri z lokalnimi izdelki, uživa in je za njega to dovolj. Njegova zgodba, bi znala biti zanimiva, Francoz, sredi Toskane...ko bi le znala Italijansko ali on Angleško 😅.Read more