Praia da Vitória (Santa Cruz)

Navsezgodaj zjutraj se poslovimo od otoka Faial. Kratek, 35 minutni let in že pristanemona otoku Terceira. Otok Terceira je ena glavnih vstopnih točk na Azore, skupaj z otoki Graciosa, São Jorge, Pico in Faial tvori osrednjo skupino arhipelaga. Bil je tretji odkriti otok arhipelaga, čeprav se je sprva imenoval Otok Jezusa Krista. Začel se je naseljevati v 15. stoletju in se od takrat vztrajno razvija, predvsem zaradi svoje geografske lege.

Terceira tako posebna, saj gre za veličasten kontrast med naravno lepoto vulkanskega otoka in občudovanja vrednim delom človeka v zgodovinskem središču mesta Angra do Heroísmo, njenega glavnega mesta. Zaliv Angra ima velik pomen, ne le kot notranja trgovska postaja za regionalne proizvode, proizvedene na drugih otokih, ampak tudi zaradi svoje še večje pomembnosti kot medcelinsko postajališče za ladje, ki plujejo med Evropo, obema Amerikama in Indijo.

Mi smo tokrat stacionirani v drugem največjem mestu na otoku, Praia da Vitoria. Imamo svojo domačo hiško, cca 100 m2 samo za nas, za 3 noči, 180 EUR. Ko se nastanimo, se odpravimo na sprehod po mestu. Praia da Vitória je trgovska, ribiška in kmetijska občina in ima veliko marino, priljubljeno med jahtarsko skupnostjo, z edino veliko peščeno plažo na Terceiri. Kopali ne vem če se bomo, Atlantik je vseeno mrzel. Po prvem ogledu dveh cerkva in mnogih trgov v mestecu, po kosilu, se odpravimo na malo “siesto”, potem pa nas naš taksist Paolo (človek je prva liga, super govori angleško, korektne cene - https://www.paulstaxi.pt/ ) pelje na tradicionalne bikoborbe na ulicah.

Torej, “Tourada à corda” je vrsta bikoborb, tradicionalna na Azorskih otokih , še posebej za otok Terceira, kjer se domneva, da je ena najstarejših rekreacijskih tradicij v arhipelagu. Ta vrsta bikoborb je značilna za Azore in je sestavljena iz dogodkov s štirimi odraslimi biki pasme brava da ilha Terceira po določeni cesti ali ulici v dolžini približno 500 metrov. Bika krmili vrv okoli vratu, drži pa ga šest ljudi (pastirjev), ki bika usmerjajo in preprečujejo, da bi zapustil igrišče. Bika vodijo po cesti in ga igralci zmerjajo in dražijo, vendar brez namena, da bi žival ubili; živalski rogovi so pokriti z žogicami ali usnjem, da se zmanjša tveganje za igralce. Po vsakem dogodku se vsi biki izpustijo, da si odpočijejo pred naslednjim dogodkom (vsaj tri tedne).

Imamo srečo, da so ikoborbe bile ravno danes in v cca 5 km oddaljeni vasici Fontinhas. To je bila pristna in povsem lokalna izkušnja. Ljudje zbrani že dobro uro pred dogodkom in še kar prihajali. Vsi pijejo Super Bock pivo (1 Eur), v nenormalnih količinah. Ulica po kateri poteka bikoborba, je ponekod zavarovana z lesenimi deskami (vsaj tisti, ki ne želijo, da jim bik ne uniči ograje), in dejansko domačini dovolijo, da stopiš k njim za ograjo. Nam je dovolil en gospod, ki nam je povedal, da se zgodijo tudi hude nesreče, pa pivo in sok nam je ponudil. Res so gostoljubni in prijazni. Preden pa smo si ogledali četrtega bika iz varnega zavetja tega vrta, smo gledali za zidovi bara in doživeli tudi skakanja preko ograje mimo nas, udarnine itd, saj nekateri dejansko tečejo pred bikom in ga izzivajo. Pri četrtem je en dobil rahlo porcijo. Iz za konec, nam Paolo pove, da je on tudi že imel počeno brado in 37 šivov zaradi tega, ker ga je dobil bik. In se ob tem smeje, češ, da so oni pač tako nori in imajo to radi.

Mi smo zdravi in po večerji iz “domače” kuhinje gremo spat, jutri nas Paolo pelje na lokalno doživetje celotnega otoka.Read more