United States
Circle West Mobile Homes Estates

Here you’ll find travel reports about Circle West Mobile Homes Estates. Discover travel destinations in the United States of travelers writing a travel blog on FindPenguins.

3 travelers at this place:

  • Day5

    Dan 5

    March 21 in the United States ⋅ 🌙 15 °C

    Danes sva spala v hotelu Streamline, v kraju Daytona Beach. En od najboljših do zdaj. Že receptor je bil super fajn. V sobi pa odlična postelja, TV s ful programi, omare z vratci. Omare omenim zato, ker se povečini srečujeva z eno štango, na kateri je tu pa tam obešen kakšen obešalnik. Praktično nova kopalnica je imela celo ročko za tuširanje, poleg glave na stropu, seveda. Klima je bila takšna kot jo poznamo pri nas, montirana pod stropom, podolgovata. In ne ena mini kišta, ki grozno ropota, ko je prižgana. Ponudili so nama celo zajtrk v sobi, za doplačilo, pa se zanj nisva odločila, ker je bil plan, da greva zjutraj na vaflje.

    Spakirala sva kufre in se najprej odpeljala do Daytona International Speedwaya, kupit karte za voden ogled dirkališča ob 11h. Ura je bila že nekaj čez 10, zato so vaflji odpadli in sva si kar na dirkališču privoščila zajtrk. Nič posebnega sicer, je pa nafilalo želodček. Ob 11h smo se naložili na voziček, ki je bil pripet na pick-up avto (to je tisti s kasonom), vozil ga je pa (ocenjeno) 75 let stari poznavalec dirkanja. Model. Obkrožena sva bila pa z res pravimi Nascar fani. Rednecki. Hillbillyji. Vsi z naglasom. In 2 Slovenca :)

    Najbolj znana dirka, ki se odvija na tem dirkališču, je Daytona 500. Letos sva jo zamudila, na sporedu je bila 17. februarja. 500 milj, oz. 805 km, oz. 200 krogov odvozijo. Letos je imel zmagovalec povprečno hitrost 220 km/uro. Super hitrost, ampak mora bit to dolgočasno. Krog je ovalen, vse kar voznik počne je, da zavija levo. Jeff Dunham se super pošali na ta račun v enem izmed svojih skečov. Del tega je stavek: “They’re making a left tuuurn.” In to je v osnovi to :)

    Peljali smo se okoli dirkališča, zapeljali pa tudi notri. Ampak po pisti vozili le na ravnem delu, na ovalih se proga kar dobro nagne, za 31 stopinj. Verjetno bi se naš voziček takrat prekucnil. Po zaključku nas je zmagovalec letošnje dirke prek posnetka povabil še v muzej, kjer je razstavljen njegov avto, Toyota Camry. In pa še par ostalih, starejših, tudi nekaj motorjev imajo.

    Na dirkališču se, poleg dirk, vsakega toliko organizirajo tudi zbori. Eden od teh je motoristični. Zbere se okoli 400.000 motorjev. Nora cifra. Kaj pa veš, mogoče se ga pa kdaj udeleživa :)

    Ob 12h sva krenila na več kot 1000 km dolgo pot proti New Orleansu. Sliši se, da bo težko prenesti vse te kilometre, pa so sedeži v avtu super udobni, postanek tu in tam pa tudi izboljša počutje. Najino število obiskanih držav se je povečalo na 8. Danes sva na seznam dodala Alabamo, Missisippi in Lousiano. Jutri nimava v planu nič. Lažem, uživancija je na sporedu ;) Pa bajsanje s Po’ Boy-i.
    Read more

  • Day6

    Dan 6

    March 22 in the United States ⋅ 🌙 18 °C

    Ko sva včeraj stopila v sobo v motelu Express Inn, sva bila s sobo načeloma zadovoljna, le vonj je bil ek. Ura je bila že skoraj 22, niti se nama ni dalo ubadat z menjavo. Zjutraj greva iz sobe, hodiva proti avtu in opazujeva vrata sob. Ena imajo znak za prepovedano kajenje, druga ne. Ugotoviva, da na najini sobi ta znak manjka. Jebela cesta, dali so nama sobo za kadilce, čeprav sva rezervirala za ne. Nič čudnega, da je v njej smrdelo. Greva do recepcije, pojasniva situacijo in brez kakršnih koli težav dobiva novo sobo. Dišečo sobo. Woohoo! Dan je bil že tako lep, s tem se je le še polepšal.

    O centru New Orleansa niti ne bova veliko pisala, saj slike povedo svoje. Omeniva le, da sva napovedano bajsanje začela z verjetno najbolj znamenito jedjo tu, sendvičem Po’ Boy. Več različnih zgodb obstaja glede določitve imena. Najbolj verjetna pa je ta iz leta 1929. Brata Benny in Clovis Martin sta med 4-mesečno stavko enega od podjetij, ki je izdeloval tramvaje, v svoji restavraciji stavkajočim delavcev nudila brezplačne sendviče. Tudi sama sta bila nekoč vpletena v ta posel, od tu želja po nudenju pomoči. Zaposleni v restavraciji so stavkajoče delavce sočutno poimenovali poor boys (ubogi fantje), po louzianskem dialektu se izgovori po’ boy in od tu ime sendviča. Poskusila sva enega s škampi in drugega z govedino. Yummy, yummy, yummy!

    Sledil je obisk verjetno najbolj zaželenega lokala Café du Monde. Tu strežejo sladico imenovano Beignets. Google jed prevede v ocvrtke iz kuhanega testa. Podobno je našim miškam/flancatom, ampak ne čisto. Testo je bolj bogato. Privoščila sva si še kavici in to je praktično to kar strežejo tu. V tistem času, ko sva bila midva tam, je moralo streči vsaj 25 natakarjev, če ne še več. Ko sva se postavila v vrsto, se je ta zdela dolga kot ponedeljek, ampak se je potem presenetljivo hitro premikala. En, dva, tri in že sva sedela za mizo. Nama je bila zadevšna všeč, je pa to spet ena od takih, ki jo greš poskusit in, če se v naslednjih 3 letih spet znajdeš v tem koncu, je ne poskusiš znova. New Orleans ponuja toliko noro dobrih jedi, da v enem dnevu ne uspeš poskusit niti 10% vseh. Žal je želodček premajhen :)

    Midva sva po beignets našla prostor še za ostrige. Ustavila sva se v restavraciji Royal House Oyster Bar. Natakar nama je uspel izborit mizo na intimnem balkončku, ki je sicer malo visel in naju je že skrbelo, da se bomo kmalu znašli nadstropje nižje. Pa se je izšlo ;) Naročila sva surove ostrige in pa popečene s parmezanom, maslom in česnom. Oboje super, sva pa enotna, da so popečene boljše.

    Kot napovedano, danes je dan za bajsanje. Sledi runda št. 4.
    Read more

You might also know this place by the following names:

Circle West Mobile Homes Estates

Join us:

FindPenguins for iOS FindPenguins for Android

Sign up now