Kouei Vao

Po kosilcu se podam na en de-tour nazaj do hiške, kjer sva spala že iz včeraj na danes. Kaže mi cca eno uro in pol, gor dol. Prve pol ure je vožnja super, v družbi sončnih žarkov vijugam desno levo😌. Pridem ful visoko in se kr ene parkrat ustavim in malo zadiham, pretegnem nogice. No, potem pa se začne pot ornk spuščati in na ozki poti prehitim kar nekaj ogromnih tovornjakov, ki prevažajo različne stvari. Kmalu mi je jasno, ko grem mimo prvega ‘dela na cesti’… Nevihte izpred dveh mesecev so te konce kar ornk poškodovale, posledice opažam že od prvega dneva v Vietnamu, ampak nikoli tako hudo…asfalt se hitro spremeni v pesek ali kamenje, oprijem gum slabši tako da v nizko prestavo in počasi… Grem mimo mojstrov ki stabilizirajo ceste, uravnavajo nivo gradnje, asfaltirajo, prekopavajo, itd itd. Določeni deli ceste so bili celo čisto zaprti in je potem naokoli speljana rezervna potka…
Na delih poti vozim po pol metra globokih sledeh kamijonov v blatu in molim, da kje ne obtičim🙏.
Uglavem, tole je bila čisto odpuljena vožnja, členki so bili dve uri beli, tako močno sm drzala ročaje, v mečah na desni nogi bo pa jutri muskalfibr od bremzanja😅
Ampak hvalabogu je bilo mogoče dejansko odpeljati vse, sem bila pa definitivno redka med turisti, saj so me vsi delavci gledali postrani ampak z velikim nasmehom spustili mimo ali celo kaj pomagali/premaknili, da sem šla lažje mimo.
Cela blatna in od peska se ob jezeru usedem na nuuujen in ornk zaslužen kofe☕️😌!Read more