Ni vse vedno lepo

Evo, en bolj iskren post, povzetek zadnjih tednov.
Malo me možgančki hecajo. Po treh mesecih sem postala kar zmatrana, stalnega premikanja, stalnih sprememb.
Saj sem vedela, ko sem se podala v to, da bom sama. Za planiranje, za vse odločitve.
Ampak matr kok je odločitev🫠.
Kater avtobus, kater hostel, kdaj it na večerjo, kam it na večerjo, kdaj dat prat perilo, a kavo al smuti, a desno al levo… te male, ‘nepomembne’ preproste odločitve so postale moje največje breme… Vem, se zavedam, da imam srečo, da so to nasplošno res sladke skrbi… ampak hjoj včasih si najbolj na svetu želim, da bi se kdo namesto mene za kakšno stvar odločil🙏!
Kambodža je prelepa država, a sama sem že od Siem Reapa v nekem čudnem bubblu, neka čudna energija me obdaja, ki se je neznam znebit. Nikogar nisem spoznala tu, vsaj ne na tak način, ki bi štel. Nobenega popotnika za par dni, niti osebe za it na pijačko zvečer… Mi manjka ta social stik, vendar hkrati pa stalno želim bit sama. Obe strani me vlečeta vsaka v svojo smer in včasih je najtežje, ko se znajdeš na sredini.
Pogrešam moje doma, mojo družinico. Dom, ki ga zdaj ni več. Tujci spijo v moji postelji, stene moje sobe bodo kmalu prekrite z novimi plakati, tam kjer so bili včasih moji kaktusi bodo zdaj kakšne rakete ali avtomobilčki.
Nisem se dobro poslovila od stanovanja, ne zares… se mi je preveč mudilo skos… zdaj si želim samo še za eno skupno večerjo na naši terasi, ob toplem poletnem večeru🥺…
Mogoče mi je malo bolj težko, ker se zdaj tu na drugem koncu sveta, počutim tuja sama sebi. In da tudi če bi pojutrišnjem šla nazaj v Slovenijo, doma kot sem ga poznala, ni več. Ni več stanovanja na Tacenski, ni več sobice v Trnovem… nimam nikamor za it… saj vem, da sem dobrodošla na Polzeli, pa tudi Ana bi me vzela, pa še vedno ni isto…
Ampak sem vesela, za nove začetke, ki čakajo mojo družinico. Ati, mami, I am beyond proud. Kaj sta uspela zrihtat, pa za vse (večinoma) sama. Včasih pozabimo, da tudi naši starši živijo življenje prvič, da se tudi oni stalno srečujejo z izzivi, s situacijami, ki so nove. Pogumna sta! In zdaj imata nov dom, ki ima toooooliko prostora! Za nove spominke iz potovanj, za nove okraske, za nove posode, za nove fotografije, za nove slike, najpomembnejše, za nove spomine!!! ❤️
Pogrešam vas3 najbolj, pogrešam tudi moje prijatelje zelo, pogovore z ljudmi, ki me že poznajo. Pogrešam mojo službo in šefa, ki zdaj sam pije kavico med pauzami…
Pogrešam udobje rutine🥹.
Ampak sem hkrati tako zelo hvaležna! Ahhh velik sem videla, velik sem probala. Ko mi je takole težko, grem gledat slikice za nazaj, preletet Pingvinčka, zavrtet moje videe iz Vietnama in Laosa. Potem se spet začnem veseliti za naprej… po malem in po malem…
Hecno, včasih je čist preprosto. En korak za drugim. Samo da se premikam.😌
Lep je svet, in četudi je zdajle mal težko obdobje vem, da prihajajo še lepi časi, lepi ljudje. Treba biti iskren sam s seboj, ko ni vse najbolj pisano in fajn. Pridejo taki časi, ampak tudi grejo… Jaz bom okej:)Read more