Ostuni

Jutranje kopanje in odhod v smeri Lecce. Brez natančnega plana kje bova končala. Najprej sva šla v Ostuni. Prvič sva se (sem se, Maja je hotela, da obrneva) pustila nategnit. Stric je za parking pobral 15 komadov. Je pa res, da je bila lokacija da Best med vsemi. Samo par korakov, pa sva bila na poti, ki pelje okrog Ostunijevega starega jedra. Pravijo mu belo mesto, kar kaže na vsakem koraku. Res je vse poštrihano na belo, kar pa ni pa glih barvajo (z unimi ta starimi ta velikimi čopiči... A ni lažje z valjčkom? Vpraša Maja... nimam pojma!). Ima svoj šarm barva mesta v katerem je ful folka že zdaj. Kaj šele bo!
Ozke uličice sprejemajo ob peš turistih še komotne v Piagotih (na eni sliki), ki kruzajo okrog ves čas...
Klasična (rahla) prehranjevalna nervozica... In vrneva se par korakov nazaj v kjut lokalček s sendviči/burgerčki. Moj - s hobotnico - je bil še boljši kot najboljši iz Polignana. Šefe je car prijaznosti. Obvlada svoj job! Se poheca, pohofira, se rokuje, rata tvoj frend... In proda. (lani je bil v Ljubljani, totalno kul mesto, dobro meso mate, pa še neki od hrane je izpostavil, pa sem pozabil). Lep dopoldan.Read more