Argentario: drama na kvadrat

Ena od stvari, ki jo nudi Argentario je krožna cesta, ki ni okej v celoti za avtomobile. Za bajke je super. Ok. Garmin pravi, da je dolga med 36 in 42 km in da je sestavljena in cca 800 višincev.
Sva šla. Najprej do Porto Ercole (en krog po mestu) potem do trdnjave Stella (nekaj dodatnega klanca), lepi razgledi, nič prometa. Potem pa stric makadam. Že v štartu precej navpično in razdrapano (peš en delček), potem spet asfalt (aha, da ne grejo avtomobili, so jih malce prestrašili), potem pa znova ene 6 km makadama (pretežno gor). Maja na polno, jaz na počasi. Maja počaka in slika (ves čas lepi razgledi). Pa spet naprej naslednji segment gore dole po razdrapaninah. Maja bi slikala. Pa ne more. Nima telefona (Mhm, štala popolna; vse fotke, vsi kontakti, koledar...). Analiza zadnjega dela od prejšnjega fotkanja mogoče da odgovor kje je obležal (fany detajl: prej ni bilo nikogar nasproti, v zadnjem kritičnem segmentu pa ene 10 motoristov). Šibava nazaj (gore dole po makadamu) do mesta teoretične izgube. Nič. Jaz kličem. Nič. Greva še nazaj. Nič. In greva spet nazaj. Nasproti pride stric na vespi (in je pico; vozi z eno roko po makadamu dol 🙈) in obrne motorin in gre gledat, če kaj najde (keri fajn ljudje!). Midva odgoniva še enkrat klanec do teoretične točke izgube. Po logiki bi lahk telefon padel na naslednjem klancu dol. Zapeljem tja dol in gledam. Itak nič. Še enkrat pokličem, če ga bom slučajno kje slišal. In tadaaam. En se javi. Carabinieri dal Porto Ercole. Jeee! Očitno ga je en motorist našel in ga dal policajem 😜😎🫣.
Ok. Urejeno (a greva nazaj, al greva naprej? Itak, da greva naprej). Še makadama precej, še krasni razgledi in končno asfalt (bolj kot ne kao asfalt). Pičiva nekam dol (bi šla se skopat) in končno prideva v nekaj malega civilizacije (bifejček in 5 minut peš do plažel. Se greva vršt v morje (OMG, same skale na plaži; morje pa čudovito,; max pasalo.) in nazaj do bifeja (dva kapučina, dva piškota, en pir). Pred nama je še cca 300 metrov vzpona do najvišjega prelaza na otoku (ha, na edinem križišču nas je bilo neverjetnih 6 🤩).
Od tod samo dol, nov asfalt, super spust do drugega kraja na otoku, Porto San Stefano. Pičiva skoz, saj morava ulovit policaje v Porto Ercole.
Po 52 km se ustaviva pred Carabinieri postajo, ki dela vsak dan od enajstih do enih (fak no!). Bo treba spremenit plane in pač it jutri po telefon, namesto v Saturnio (ok, ni glih take drame, a dve uri sta le dve uri). Se zapeljeva še do trgovine, ki je itak zaprta in potem nazaj proti kempu. Ampak! En carabinieri avto stoji pred bifejem. Grem not in pobaram fanta v uniformi "telefono. Mia Dona. Io parlare con carabinieri..." Vse jasno koj. Počakava, da spijeta kavico, gremo do postaje in data srečni Maji njen telefon. Drama končana 🥰🤩.
Luškan dan. 56 km, 1100 višincev. Lep izlet.Læs mere