Vznemirljiva Španija

Španija in čudovitih 35 dni. Mitja je naredil krasen potovalni načrt, ki sva ga večinoma uresničila, nekaj malega se ni izšlo zaradi vremena, je prišlo pa kaj drugega, neplaniranega. Skratka, bilo je dinamično, bila sva v naravi in v mestih, na vzpetinah, trdnjavah in gradičih, slapovih in tolmunih, na mnogih kolesarskih podvigih, v morju in na snegu. Vtisi so se kar kopičili, tako da je težko opisati vse doživeto.

V spominu bodo ostala kopanja v tolmunu pod slapom, v morju, kjer sva bila večinoma sama, jutranje kopanje ob vzhajajočem soncu, ko sva se v pižamah odpravila pokukat sončni vzhod in se je zgodil navdih za kopanje. Se pač slečeš in zaplavaš, tako preprosto.

Pa mnogi kolesarski izleti, kot kolesarjenje po Kozji cesti, po Via Verde med oljčnimi nasadi, vzponi na vzpetine z gradiči in trdnjavami, na Monserat, kjer sva se hotela povzpeti še do nebes po Stairway to heaven, pa ne pustijo več. Očitno je kdo odšel prezgodaj v nebesa. Kolesarila sva tudi po mokriščih Deltebre in si s kolesi ogledala marsikatero mesto.

Od umetnikov je bil car Dali, ki je imel hišico ob morju, čisto na plaži. Šla sva pa tudi do njegove ekscentrične mini koče sredi gozda. Najbrž je tam našel mir in čas za kontemplacijo.

Nekaj posebnega je bila tudi La Musara, izseljena, ruševinasta vas brez prebivalcev, ki pa ima mistično posebnost, prehod med dimenzijami, ko je megla. Takrat menda ljudje izginjajo.

Posebno mesto zasluži tudi turističen Gibraltar, ki mu zmanjkuje prostora za novogradnje. Visoka skala preluknjana z mnogimi tuneli, skrivnimi rovi in jamami, od katerih sta dva odprta za javnost. In spodaj prenasičena promenadna ulica. Je pa iz vzpetine čudovit pogled na Gibraltarsko ožino in 25 km oddaljeno Afriko.

Impresivne so bele andaluzijske vasi z ozkimi uličicami, strmimi stopnicami, trgi in lepimi tlakovanji, hiše pa ozaljšane s cvetličnim lončki, napisi in zanimivimi tablicami s hišnimi številkami. Na vrhu vsake je trdnjava in od tam čudoviti razgledi. Posebnež je Setenil, kjer se skale vraščajo med hiše in kjer so hiše vdolbene v skalo.

Še eno poglavje so mesta. Poleg belih sva obiskala tudi mnoga druga, večja in velika: Valencia, Cartagena, Málaga, Marbella, Cádiz, Sevilla in Granada. Zmagajo parki in arhitektura Valencije, čarobnost Cadiza in duh flamenca Séville (čudovita predstava). Pa Tarifa. No, ta je majhna, ampak z najlepšim belim peskom na plaži.

En od velikih highlightov pa je Caminito del Rei, dolg kanjon El Chorro, z mnogimi previsnimi mostički. V sosednji breg kanjona je vklesana železniška proga, ki je bila prava mojstrovina iz leta 1865, ko so zgradili 17 tunelov, 8 viaduktov in 18 mostov. Caminito je res vreden ogleda. Pa se lisico sva srečala.

Naslednji posebnež je El Torcal de Antequera, naravni park, precej visoko v hribih, kjer so skale naložene ena na drugo, kot bi se kdo igral in zlagal kamne. In vmes še kamnite skulpture različnih oblik in velikosti, čudovite stvaritve narave.

Favorit celotnega potovanja pa je Pico de Veleto, mogočnež, ki sega visoko v nebo. Čeprav nisva dosegla vrha 3.375 m, sva ponosna na nekaj več kot 3.100, ker več pač zaradi totalno zasnežene ceste ni šlo. Čudoviti občutki tam zgoraj, kjer se zdi, da si ti, sneg in nebo. Sem se spomnila pesmi 'Od višine se zvrti', čeprav se nama ni prav nič vrtelo od redkejšega zraka. Magično. Pico se je zapisal v srce.

Še nekaj o kulinariki. Ja, letos je bil moj izziv 'sin gluten', v ponudbi pa pohani škampi, pa kalamari, pa njihovi domači kroketi, pa.... Kar izziv. Je pa odtehtala odlična paella (več vrst, tudi z zajcem), pečeni škampi, škampi v česnovi omaki in bogate solatne mešanice. Jedla sva pol zunaj, pol doma, mogoče malo večkrat doma. Španci imajo odlično vse kar se kur tiče, okusna velika kurja bedra in odlična jajca. Sva dobila v kempu domača. Pa zelenjava ni za prehvalit. In sadja vseh vrst. Kulinarično bogati.

In Španija kot dežela, naju je presenetila z dobrimi cesta mi, ki jih še gradijo, z urejenostjo nasadov, z razsežnostjo rastlinjakov, izkoriščenostjo obdelane zemlje, čudovitimi pomarančevci in limonovci (tudi neobranimi), s kilometrskimi plažami in čistim morjem.

Kljub vremenskemu Tuškejizmu, sva lepo krmariva skozi oblake in spustila samo zelo želeno Bernio, noro strm hrib, ki preizkusa meje kolesarskih sposobnosti.

Potovanje je v celoti doseglo in preseglo pričakovanja. Doživela sva veliko lepega, spoznala več španskih pokrajin, veliko krajev in to naju bo bogatilo. Mitja je čudovit sopotnik, šofer in načrtovalec, jaz pa, da se posujem s pepelom, sem precej slab navigator. Sem ga večkrat zavedla, sori. Sem se pa zato poskusila odkupit na drugačen način. Ampak na koncu, pod črto, je bilo vse več kot odlično.

Statistiko bo dodal pa Mitja.

Statistika: 7.042 km z AD, 490 km in 8.800 višincev s kolesi in 80 km peš. Več od plana 😂. Tako kilometrov kot plavanja, hajkov in bajkov.

Avto pravi, da je v povprečju pokuril 9,5 l/100 km in da naju je vozil za piko manj kot 100 ur (ha, od 35 dni, sva štiri porabila za vožnjo). Dizla sva tankala po pestrih cenah. Najceneje je bilo za 1,499, najdražje pa 2,130. Tistemu za 2,334 sva se ognila. Koliko sva zapravila še ne veva natančno ker račun za vintrica cestnine pride šele junija, tko na uč pa je šlo ene 3,5 kg denarjev, kar je ravno okrog 100 dek na dan. Ampak ja, to še pride...Okumaya devam et