Na sprehod v Tatre 2024

Tale krog naj bi bil fertik po dobrih štirih urah, na koncu sva zanj porabila kar osem ur in pol, dolg je bil dobrih 19 km. Ne, ni šlo vse po planu.

Najprej... vreme je reklo da dež bo in sicer nekje ob treh. Tako sva pridno štartala krog s prvo pošiljko gondol ob pol devetih zjutraj, na vrhu pa malce raztegnila že planirano pot, dodala še štiri vrhove navzdol in, Komoot reče, da bova za to porabila cca 4 urce in pol. Super, cool, čist dovolj časa.

Zlezeva torej najprej na najvišji vrh (in najbližji), narediva obvezni fotoshooting, kupiva nalepko za osvojen dosežek in mahneva po vrhovih naokrog.

Pot je bila super, easy, gužve nobene (dejansko sva srečala manj kot deset ljudi na poti, od teh dva zelo pomembna angela, več o njiju malce kasneje). Heli vsak vrh zapina, da ja ne bo kak ostal nezabeležen, vmes pa naju občasno že pobožajo nežne dežne kapljice, a vseeno ni hudega.

Vreme je v bistvu idealno. Je oblačno, glih prav toplo in brez vetra. Sence tu gor ni nobene in si nisva mogla predstavljat, kako bi hodila štiri ure s soncem direktno nad nama.

Med zadnjimi vrhovi je bil hrib posejan s samimi borovnicami, brusnicami in ruševjem. Helena in Bacio sta se ustavljala na vsakem ovinku in jedla črnomodre jagodke, ta rdeče žal še niso bile zrele.

In tako midva skupaj s psom po ene treh urah prilezeva na zadnji vrh, obrneva kjer Komoot reče obrni, in greva po zarisani poti še zadnji konec proti začetku. Se pa prehojena pot ne ujema z uno na mapci in lezeva vedno bolj stran, pot izginja in je vedno bolj neprehodna. Šla sva tako daleč, da naj bi prišla do neke druge poti, a o njej ne duha ne sluha.

Ker so Tatre vendarle domek medvedom, naju je ratalo strah, da midva ne hodiva mogoče po njihovi poti! Tako hitro kot danes se še nikoli prej nisva strinjala, da obrneva in skoraj stečeva nazaj do jase, kjer so še bile vidne druge poti. Helena me je prehitela za dobrih 20 metrov, je pa res, da sem vmes gledal še enega jurčka.

Na jasi pa končno srečava ljudi - dva angela, ki sta žvečila svoje sendviče in počivala. Vprašala sva jih, kako in kam morava od tu, da živa prideva v dolino, pa pravi prvi fant, naj greva po Yellow samo naprej.

No, in ta rumena je šla mal drugam kot sva hotela midva, a druge šanse ni bilo. Takrat naj bi po prognozi tudi že začel nalivat dež, pa se naju je nekaj tam zgoraj usmililo in celo poslalo sonce izza oblakov.

Ta dva fanta sva kasneje srečala še enkrat in to na križišču šestih poti, od katerih sta bili vidni le dve - ena nazaj in druga naprej. Fanta sta naju ravno tam dohitela in povedala, da gresta po Yellow v dolino in da bo potka, ki je taprava, kmalu na voljo za zavit dol.

Sva se ju kar držala nekaj časa, dokler nismo prišli do zadnjega dela poti, ki je šla samo še ob potočku do ceste. Do ceste, ki je bila 4,5 km stran od najinega kamperčka in ene 300 metrov nižje :(

Tako sva, ko sva končno prilezla iz hoste v civilizacijo, zavila takoj v prvo oštarijo nekaj popit in pojest. Sva bila še ravno toliko zgodnja ob pol petih, da sva dobila vsak svoj krigel (spet) češkega piva in pa mini njokce z omako iz ovčjega sira in pečeno slanino v kosih za povrh.

Avtobusi vozijo v vsako smer na 20 minut, so nama povedali. Pojeva v miru in ko vidiva avtobus peljat mimo, v svojem ritmu dokončava pivo, plačava ter se prestaviva 50 metrov nižje na avtobusno postajo.

Tam pa šok! Naslednji avtobus ne gre čez 20 minut temveč (glej ga zlomka, ravno naslednji) šele čez slabo uro... Kaj pa zdaj? Nič, greva pa raje to uro peš do avta...

Pajade. Po 45 minutah sva bila šele nekje na polovici do avta in k sreči ravno ob naslednji avtobusni postaji, tako da se nama je bilo treba samo postavit nanjo in čez minuto vstopit v bus, z Baciotom v naročju. Tako vesela avtobusa nisva bila že dolgo časa.

Če zaokrožim - ja, konec je bil stresen, težek in dolg, je bil pa izlet kljub vsemu izredno lep in bo nepozaben, tudi zaradi vseh tisoč tristo fotk, ki sva jih na poti naredila za spomin.Read more