Dan 5, 6, 7 in 8

Težko je hkrati obiskat toliko čudovitih krajev in vsak dan zraven še kaj napisat. Na žalost ima dan premalo ur, da bi nama uspelo oboje hkrati. Pa tudi, če sem čisto iskrena, sva raje izbrala prvo, kot drugo :)

700 km pot do Vegasa niti ni bila tako zelo naporna, kot sem pričakovala, da bo. Postanek v Death Valley-u je vseeno koristil (rit je že malo bolela), kljub neznosnim 43 stopinjam. Na poti do parka, sredi ničesar, je najino pozornost konkretno vzbudil lovec F18. Urban je takoj vedel za kaj gre in celo model tega lovca. A kaj ne vem? :D Letel je približno 100 m nad nama. Tako hitro kot je priletel, je tudi odletel. Kasneje sva še slišala hrumenje, vendar nisva opazila ničesar. Zadeva je res glasna. Imajo pa na tem območju eno od svojih baz, za testiranja in podobno. Srečala sva tudi ogromno prelepljenih avtomobilov. Gre za novosti na avtomobilskem trgu, ki so še v fazi testiranja. Da ljudje nebi že v naprej vedeli kakšen bo izgled avtomobilov, jih v celoti prelepijo. Death Valley je pa odlična točka za testiranja, predvsem zaradi vročine, zato se ogromno avtomobilskih firm ustavi tu.

Zanimivo je, da sva se v roku 5 ur iz nekje 80 m nadmorske višine (Los Angeles) dvignila na več 1200 in potem spustila pod gladino morja. Več o tem napišem kasneje. Najprej pa tole: kakor smo se dvignili, smo se mogli tudi spustit, seveda. In cesta se res konkretno spušča, bremze trpijo na polno. Pri nama sicer bremze niso bile problem, se je pa kar naenkrat prižgala lučka za hladilno tekočino. Da ponovim: sredi 40 stopinj se nama je prižgala lučka za hladilno tekočino. Verjetno ne rabim povedat kako zelo sva se “usrala”. Meni so šle po glavi najhujše misli: zdaj bo pa crknil, sredi ničesar bova 100 let čakala avtovleko, vode sicer imava nekaj, ampak ne spet toliko, itd. Peljala sva se dalje, z avtom je bilo videti vse ok. Ustavila sva se na prvem možnem mestu civilizacije, na srečo je bila to bencinska. Pogledala sva nivo tekočine in videla, da je je še dovolj, vendar na mininumu. Želela sva jo kupit, vendar je na tej bencinski ni bilo. Je bila bolj trgovina z mešanim blagom in hkrati še prodajalna bencina, kot pa tipična bencinska, kjer dobiš tudi kakšno olje. Kakorkoli. Ko sva se vrnila v avto, lučka ni več gorela. Dejansko se je prižgala zaradi tako zelo dolge vožnje navzdol. Avto je mislil, da tekočine manjka, v bistvu je bila pa le razporeditev zaradi klanca napačna. Vseeno sva tekočino kasneje kupila in jo dolila. Z avtom je drugače vse super, moram potrkat, da dela kot urca. Upam, da nisem zdaj đinksala :D

Pripeljala sva se v Death Valley, šla najprej v Info center, kjer sva kupila karto za obisk parkov. Za le 70 EUR ta vključuje obisk več kot 2000 parkov po ZDA. Pri nama pride v poštev v skoraj vseh, le za Antelope Canyon in Monument Valley sva plačala posebej, saj sta v oskrbi indijanskega plemena Navajo in ne spadata v sklop nacionalnih parkov, ki so v lasti države. Obvezno je bilo treba it še na WC (punce me boste razumele :D), nato sva se pa napokala v avto in odpeljala v park. Death Valley po večini prevoziš, saj je prevroče, da bi človek šel na pohod. Ustavila sva se na parih točkah in se zelo na hitro vrnila nazaj v avto. Najvišja temperatura, ki jo je avto nameril, je bila 43 stopinj. Pri teh temperaturah je težko dihat pri normalnem srčnem utripu, če bi šla na kak pohod, bi verjetno padla dol po 15 minutah. Najbolj razburljiv del parka je obisk točke, ki se nahaja 86 metrov pod morsko gladino. Mesto se imenuje Badwater Basin in je najnižje ležeč predel v ZDA. Park drži pa še en rekord. Na točki Furnace Creek je bila leta 1913 izmerjena najvišja temperatura zraka, 56.7 stopinj. Danes je najvišja povprečna temperatura okoli 46 stopinj. Park je vreden obiska, verjetno je pozimi, ko se shladi na okoli 20 stopinj, doživetje še toliko bolj prijetno. Čeprav, po drugi strani, je pa mogoče ravno ta vročina tisto kar ga dela posebnega.

Nisva obiskala vseh točk, ki sva jih imela v planu, saj sva se morala počasi odpravit proti Las Vegasu. Ob 21:30 naju je čakal ogled predstave skupine Blue Man Group. Pot do Vegasa je minila hitro. Gužve ni bilo, tako da sva prispela 30 minut pred planiranim časom. Hotel Treasure Island je bilo enostavno najti. Malo sva se lovila pri iskanju parkinga, ampak sva se tudi tu hitro udomačila. Šla sva na check-in, potem pa v 14. nadstropje (hotel jih ima skupaj 36), kjer sva bila navdušena nad lokacijo sobe. Pogled sva imela namreč direktno na glavno ulico Strip. Ta je center dogajanja v Vegasu, tu so vsi najboljši hoteli, tu se zbira največ ljudi. Sam hotel je pa tako velik, da sva ob check-in-u dobila celo mapo :) V spodnjem nadstropju se nahaja casino, restavracije, trgovine, malo višje je nadstopje s poročno kapelico, nad njo pa sobe. Hotel je lep, kot se za 4 zvezdice spodobi. Ja, poročno kapelico sva obiskala. Kaj se je pa potem zgodilo, pa razkrijeva doma ;)

Predstava Blue Man Group naju je navdušila na polno. Show je paša za oči in ušesa. Govora ni sploh, vse so zvočni in svetlobni efekti in seveda interakacija med 3 nastopajočimi. Če ste se spraševali zakaj tako ime showa, naj povem, da so dejansko vsi trije v vidne dele telesa modri. Le kdo bi si mislil, a ne? Fantje odlično sodelujejo med seboj, vse točke so izvedli perfektno, praktično ni bilo opaziti kiksa. Vpletli so tudi gledalce. Vsakega, ki so ga spravili na oder, so previdno poiskali tako, da so vsi trije dobesedno zlezli med nas, plezali po stolih, in poiskali “žrtev”. Na Youtube je ogromno njihovih posnetkov, dajte si pogledat. Če vam napišem, da med drugim zvok proizvedejo tudi s cevmi za vodo (pa ne tistih za zalivat trato doma), vam verjetno ne bo najbolj jasno o čem govorim :)

Naslednji dan sva (sem, hihi) imela rezerviran za shopping. Nakupovalni center v katerem sva bila, North Premium Outlets, skorajda nima konca. Izbire neverjetno veliko, dizajnerske trgovine pa z zelo razumljivimi cenami. Kar sem, seveda, izkoristila :)

Zvečer pa na Strip! Sprehajališče, ki je na obeh straneh ceste, je relativno široko, pa vseeno polno ljudi. Popolnoma me je presenetilo, da je bila večina v supergah ali papučih, kot da to nebi bil Vegas, poln blišča in fancy ljudi. Ne vem zakaj, ampak vedno sem si predstavljala, da tu ni ene ženske, ki bi bila obuta v čevlje z ravnim podplatom in da bom jaz pač edina. Daleč od tega, da bi bila, kvečjemu bi lahko rekla, da sem bila jaz ena bolje “upedenanih”. Zgleda so me filmi zmedli ;)

Po popitih koktejlih sva pot nadaljevala do hotela Bellagio, kjer ljudi vsakih 15 minut navdušuje show na vodi, ki ga pospremijo svetlobni efekti. Vse skupaj traja približno 5 minut, je podprto s kabaret glasbo in je must see v Vegasu.

Sprehodila sva se tudi čez Benetke, ki to niso, čeprav imajo umetno zgrajeno reko in te po njej lahko zapelje gondola, občudovala sva kopijo Eiflovega stolpa in se čudila velikosti hotela Cesar's Palace. Če je bil najin velik, je bil ta hjumangus (zelo zelo velik).

Za konec najinega potepanja po Vegasu sva si pa prihranila obisk casinoja. Slik je bolj malo, saj je slikanje znotraj prepovedano. Ampak sva vseeno kršila pravila, na srečo brez kazni. Ker zbirava vedno najbolje, tudi tokrat nisva razočarala in sva se vsedla za slot machine (tista mašina, pri kateri potegneš ročko na strani in upaš, da se prikažejo 3 enaki znaki in začnejo ven padat žetoni, hkrati se pa še mašina začne dret, da ja vsi vedo, da si ravnokar obral casino) kjer je en poteg ročke stal 5 dolarjev. Vtaknila sem 20 dolarjev, potegnila ročko in zadela 5 dolarjev. Za spomin sem si sprintala listek, ki ga greš potem vnovčit za denar, vstavila novih 20 dolarjev in jih na žalost zapravila. Dosti podobna zgodba je bila tudi pri Urbanu. Ko sva odšla, sva videla, da je večina teh mašin po 20 centov, 30 centov, max. 1 dolar. Midva sva pa zbrala taki za 5 dolarjev. Bravo ;) Nima veze, tako ni bil point obiska Vegasa gemblanje, ampak shopping :D

To moram še povedat. V Vegasu je ogromno Kitajcev, Japoncev - Azijcev. Ne morem verjet kako zelo so neprijazni. Vrat ti ne pridržijo, tudi dvigala ne. Vrste za njih ne obstajajo. Gredo enostavno mimo, oz. se vrinejo. Če jim kaj rečeš, se itak delajo, da nič ne razumejo. Grdo gledajo vsi, kot da bi bili jezni na cel svet. Poleg tega so pa še slabi vozniki. Na poti do Vegasa sva mislila, da je človek za volanom pred nama pijan. S ceste je skoraj izrinil tovornjak (velikosti naših šleparjev), v naslednjih 20 metrih se je sam skoraj zaletel v ograjo. Pred nama ga je želel prehitet en drug avto, dejansko mu je zapiral pot. Noro. Na srečo smo vozili po 4-pasovnici, postavila sva se na skrajno desno in šla mimo. Saj ne vem, a sva ravno midva naletela na takšne primere, vendar dvomim, saj se je to dogajalo praktično v vsakem kraju kjer sva bila. Pa sigurno niso bile iste osebe ;)

Doživet Vegas je bilo spet nekaj posebnega. Lučk nešteto, ko dobijo račun za elektriko jih mora res bolet glava ;)

Pot naju je naslednji dan vodila do Hoover Dam-a. Verjetno ne rabim posebej pisat o tej mogočni strukturi, saj jo poznamo vsi. Moram pa povedat, da sva na jezu z desno nogo stala v Nevadi, z levo pa v Arizoni. Še eno posebno doživetje.

Ta dan sva imela v planu ogled parka številka 2, Grand Canyon. Kar je res super, cesta do parka pelje tudi čez znamenito Route 66. Tudi to poznamo vsi :) Na tej cesti leži mesto Seligman, kjer se trudijo ohranit spomin na originalno Route 66. Seveda sva se mogla ustavit v eni od gostiln ob cesti, jedla sva ploščo pohanja, za sladico pa jabolčno pito. Yummy. Naročila sem si kozarec njihovega cabernet-a. In kaj se je zgodilo? Natakarica me je vprašala po osebni. Ah, počutila sem se spet mlado :D Res je, da je pri njih meja 21 let, pa vseeno, to je 11 let minusa :D

V Grand Canyon sva prispela kar pozno, malo pred 18. uro. Na srečo sonce še ni zašlo, tako da sva kanjon lahko podoživela v vsej svoji veličastnosti. Park je eden najbolj obiskanih v ZDA, letno ga obišče skoraj 6 miljonov ljudi. Nič čudnega, urejen je “od glave do pete”. Vidi se, da zaslužek vložijo predvsem v obnovo in izboljšave. Po parku vozijo 4 avtobusne linije, prevoz je brezplačen. Midva sva šla na modro, ta pelje po središču vasi. Ko ti zapaše, greš z busa dol, lahko se vrneš na isti postaji nazaj gor, lahko na kakšni drugi. Na poti sva imela kar nekaj čudovitih razglednih točk, občudovala sva pa tudi vse hotele, restavracije, brunarice. Smeti ni nikjer nobene, potka, po kateri se sprehajaš, je tlakovana, zgledala je kot da bi bila ravno pometena, nikjer ni bilo namreč nobenega peska ali prahu. Kanjon je izoblikovala reka Kolorado, dolg je skoraj 450 km, širok od 6 do 29 km, kar 1,6 km pa meri njegova globina. Del, ki je zaščiten kot narodni park, meri skoraj 5.000 kvadratnih metrov, kar je več kot petina Slovenije.

Ker se je že kar hitro temnilo, sva obisk počasi zaključila. Do naslednjega motela sva imela še več kot 2 uri vožnje. Prišla sva zadnji moment, malo pred 22. uro. Receptorka je že skoraj zaklenila, prišla sva minuto do 22.

Zjutraj sva morala spakirat vse kufre in jih zložit v avto, odhod v Antelope Canyon je bil ob 9:30, ogled je trajal 2 uri, check-out v motelu pa je bil na voljo le do 11h. Ampak sva zmogla :) Pristala sva v rumeni skupini, vodička Rosie nas je napokala v tovornjaček. Ona je vozila, mi smo bili pa naloženi zadaj, v prikolici. Je predelana, so sedeži, tudi varnosti pasovi so na voljo. Vožnja je bila kar razburljiva, Rosie z gasom ni “šparala” :) Po 20 minutah smo prispeli pred vhod kanjona. Kanjon je razdeljen na zgornji in spodnji. Midva sva izbrala zgornjega. Tam je bilo parkiranih že kar nekaj vozil, ampak so vodiči super usklajeni med seboj, tako da je vmes veliko možnosti naredit fotko brez da bi bil kdorkoli od ostalih obiskovalcev na sliki. Ta kanjon je eden najlepših v Ameriki, vsi, ki so ga že videli (tudi ljudje na internetih tako pravijo) so rekli, da ga je treba obvezno obiskat. Res je. Človek bi notri stal in stal in stal in gledal. Gledal v zrak, gledal v stene, gledal v tla. Šel malo naprej in ponovil vajo. Zunaj ni bilo čisto jasno. Je bilo svetlo, vendar so sonce malenkost prekrivali oblaki. Vseeno je bila igra svetlobe in senc oskarja vredna. Dolžina kanjona sploh ni velika, le 200 metrov, je pa ogled trajal skoraj 1 uro, saj nas je Rosie vmes poučila o zgodovini in nam pokazala najlepše fotografirne točke. Super vodička, na koncu sva skupaj naredili selfie ;) Vhod in izhod kanjona je dovolj širok, tudi pot znotraj. Vodička nas je nazaj do vozila peljala po drugi poti, tako da smo si imeli možnost ogledat kanjon tudi od zgoraj. Pravljično.

Čakala sta naju še ogleda Glen Canyon Dam-a, še enega jezu, in pa obisk razgledne točke Horseshoe Band. Slikice so, nimam več kaj dodat.

Med vožnjo po mestu Page, kjer se vse te lepote nahajajo, sva pred eno BBQ restavracijo opazila ogromne smoker-je mesa. Pa ja, celi 2 sekundi je trajalo, da sva oba rekla: sem greva jest. Naročila sva mešani krožnik. Gor sva dobila dimljena rebra (bila najboljša od vsega), nacufano govedino in svinjino ter še brisket. Brisket je v ZDA skoz na meniju, so pa to goveja prsa. Da ponovim, vse je bilo dimljeno :D Od prilog sva imela baked beens (podobno našemu prebrancu) in krompirjevo solato. Zraven pa pila pivo. Popolno. S porcijo, ki je namenjena enemu, sva se napokala oba.

Tokrat sem jaz peljala do skoraj 200 km oddaljenega kraja Kayenta, kjer sva prespala. Do zdaj je vedno Urban, kar sem parkrat izkoristila za dremež. Urban pa za slikanje mene, ko spim z odprtimi usti. Smrčala pa nisem ;)

V motelu sva odložila stvari in se odpravila na najino prvo pranje perila. Na srečo je pralnica praktično v vsakem kraju, tu sva jo imela 5 minut stran od motela. Posortirava cote, izbereva stroj. Urban menja 20 dolarjev v kovance in mu nameče samo take po 25 centov. Če že ni bilo jackpota v Vegasu, je bil pa tu :D Plačava pranje, izbereva program, dava prat. Voda se nabira, nabira, nabira, boben se pa sploh ne vrti. Čaki mal. Šele potem sva videla, da sva cote naložila v takega, ki je za 4 pranja skupaj. Torej največji možen, midva pa z 10 gatami in 7 majicami. Normalno je potem rabil dolgo, da se je cel napolnil z vodo. Ostale kupe sva dala prat v manjše stroje :) Ko je opralo, sva cote še posušila, jih zložila in šla. Kot prava Američana ;) No, ne čisto. Ti pridejo v pralnico praktično z vsemi cotami, ki jih premorejo. Vsaj ti tu. Očitno perejo enkrat na mesec ali pa še redkeje.

Se bom potrudila, da od zdaj naprej pišem bolj pogosto, trenutni post zaključujem v avtu. Ko bi se le tega spomnila prej ;) Trenutno se peljeva že iz Monument Valley-a proti kraju Kanab. Kako je potekal današnji dan pa napišem v naslednji objavi ;)Read more