Dan 18 in 19

Najin nov fotoaparat je potreboval torbico. Mimogrede, Eva Vincetić, še enkrat ful hvala :) Na pot v Ameriko je fotič sicer šel v torbici, vendar je ta že malo boga. Ker so tu res oblegani s trgovinami ala Big Bang, sva rekla, da jo kupiva tu. Nekaj sva že iskala, vendar ne v Target-u, ne v Best Buy-u do zdaj nisva našla nobene primerne. Urban je prek spleta "zvohal" trgovina Sammy's Camera, kjer naj bi imeli tega na pretek. Na najino srečo imajo poslovalnico tudi v San Franciscu, zato sva se včeraj namenila naprej tja. No ja, nekaj sva postorila že prej. Iz ne vem kakšnega razloga je treba imet karto za Alcatraz obvezno sprintano, ni dovolj, da jo pokažeš na telefonu. Za to sva poskrbela že doma in imela karti sprintani in shranjeni v potovalni mapi. Na izi naštelana kot sva, sva karti pozabila v motelu. Ustavila sva se v kopirnici, kjer imajo samopostežne printerje. Na njihov mail pošlješ kar želiš sprintat in dobiš povraten mail s kodo. To kodo vtipkaš v printer, plačaš s kreditno kartico in voila: sveže natisnjeni karti sta ti na voljo :)

Nazaj k nakupu torbice. Ko sva že vstavljala kartico v parkomat, sva videla, da je števec še vedno aktiven. Na večini parkirinih mest ob cesti ima vsako mesto svoj števec in tu je nekdo pred nama plačal za vsaj 1 uro dlje kot je bil dejansko parkiran. Wuhu, spet zastonj parking. Torbico sva dobila, tako res hudo, nabavila sva še eno spominsko kartico, ker fotk naklepava noro veliko in šla iskat novo parkirno mesto v bližini točke Fisherman’s Wharf. Tu se namreč nahaja štart vožnje s turističnim avtobusom. Najprej sva zavila v eno parkirno hišo. Pri vstopu v parkirko je bila tudi tu označba, ki pove kako visok avto sploh lahko parkira notri - tista valjasta zadeva, ki visi s stropa. Hja, strop je bil res videt nizek, zato me Urban pošlje ven pogledat. Zgledalo je že, da bo šlo, potem se je pa valj zadel v plastiko, ki je na zadnjem delu avta malo višja. Rikverc :D Sva potem kar na ulici parkirala.

Ko sva prišla, so bili trije busi že parkirani, vodička enega od teh nama je povedala, da njen odide čez 2 minuti. Hop čim prej gor. Bus vozi skozi središče San Francisca pa vse do mostu Golden Gate. Celotna tura traja cca. 2 uri in pol, odvisno od gužve. Midva sva štartala ob 13:40, pa smo se kar premikali. Bus ima 20 postojank. Če ti zapaše, greš na kateri od njih dol, si ogledaš kar je pač tam za videti, in se nato vrneš na naslednji bus gor. Frekvenca je kar dobra, vsake 15-20 min se mimo ene postaje pripelje nov. Midva sva se odločila, da bova na busu kar do konca, saj sva vse kar sva si želela ogledat, videla že včeraj, oz. bova lahko videla z busa.

Glavne znamenitosti sem poimenovala že na fotkah. Kar je pa še omembe vredno pa je:
1. Mesto je bilo ustanovljeno leta 1776, prvotno ime je bilo Yerba Buena. V San Francisco se je preimenovalo leta 1846.
2. Ima več kot 50 hribov, eden najbolj znanih je Twin Peaks.
3. Most Golden Gate ni rdeč, barvo so poimenovali mednarnodno oranžna.
4. Znotraj mesta sta le 2 pokopališči, obe vojaški, kot ju poznamo iz filmov, ostala so preselili v območje imenovano Colma, kjer je zdaj več živih kot mrtvih. Razlog selitve je bila prostorska stiska.
5. Kljub večkrat prisotni megli, mesto ni najbolj megleno v ZDA. Ta čast pripada mestu Point Reyes, ki se nahaja še malo bolj proti severu.
6. V mestu je v danem trenutku odprtih več kot 3.500 restavracij.
7. Tu sta bila rojena Clind Eastwood in Bruce Lee.
8. Fortune cookie (piškot sreče), ki se ga deli v kitajskih restavracijah, je pogruntal v San Franciscu živeči Japonec.
9. Skupina The Beatles je tu odigrala svoj zadnji koncert, leta 1966.
10. Levi Strauss je tu izdelal prve jeans hlače, znane leviske, kot jih poznamo še danes. Izdelane so bile za rudarje, ki so za kopanje zlata potrebovali vzdržljive a vseeno udobne hlače. In stajliš ;)

Po malo manj kot 3 urah smo prispeli do postojanske št. 20, Pier 39. Tu sva šla dol in se sprehodila po pomolu. Hitri šoping, nato pa do restavracije Applebee's na kosilo. Naletela sva na najbolj zmedeno natakarico ever. Že ko sva ji naročevala pijačo, je zelo težko razumela najino naročilo, pa ne govoriva slabo angleško. Pijače kar nekaj časa ni bilo. Ista natakarica pride znova do naju. Nagovor je začela enako kot prvič: "Živjo, kako sta, jaz sem ta in ta in bom danes vajina natakarica." Am, ok, očitno pove enako pri pobiranju naročila za pijačo in nato še za hrano. Nič ne de, začela sva naročevat hrano. In potem ona, kar malo arogantno: "Ne ne, ne gre to tako, najprej se naroči pijača." Am ja, saj sva jo že. Vpraša pri komu. Poveva, da pri njej. Pogleda vseh svojih 5 listkov in vidi, da je res. In potem pride na vrsto tisti nerodni nasmešek :) Naročiva hrano, čez par minut prinese pijačo. Urbanu pravilno, meni namesto naročenega cabernet sauvignona (rdeče vino) prinese sauvignon (belo vino). Pa dobro, itak sem naročila piščanca z gamberi, bo šlo zraven, vino pa tudi ni bilo slabo :) Zmedo je pa ta natakarica imela tudi pri sosednji mizi. Vmes, ko so vsi za mizo že imeli pijačo, prinese še eno pivo. Pojasnijo ji, da ga niso naročili, ona ga zmedeno odnese. Vrne se čez 30 sekund in pove, da ga lahko spijejo, zastonj :D Grem stavit, da jim ga je potem zaračunala :D

Ko sva pojedla, sva se hitro napotila do avta podaljšat parkirnino. Urban si je na poti kupil še pulover. Še dobro, da si ga je, saj je bilo na trajektu in potem na otoku Alcatraz kar hladno. Na trajektu nas je bilo nekje okoli 250. Ko smo sestopili, smo se razdelili v skupine po nekje 40 oseb. Vsaka je imela svojega vodiča. Ta nas je v zgodbo Alcatraza popeljal čez spomin tu zaprtega jetnika. Zanimiva zgodba. Čez notranji del zapora pa vodi audio tour. Vsak obiskovalec dobi svoj diktafon na katerem je posnetek in pa slušalke. Zgodbo pripovedujejo tu nekoč zaprti jetniki in zaposleni varnostniki, prične pa se z odprtjem zapora, nadaljuje z opisom življenja med temi zidovi, pobegom, ki se je zgodil leta 1962 in zaključi z zaprtjem zapora leta 1963. Leta 1962 treh pobegnilih zapornikov niso nikoli našli, zapor pa so leta 1963 zaprli zaradi previsokih obratovalnih stroškov. Otok in zgradbe na njemu so dolgo samevale. Leta 1971 so ga za 19 mesecev okupirali Indijanci, zatem ga je v obratovanje prevzel državni urad, ki je poskrbel, da je otok na voljo za ogled tudi širši javnosti. Karte za ogled so v prodaji 3 mesece prej. Midva sva si junija nastavila opomnik in jih kupila takoj, ko sva jih lahko. V roku 2 dni so bile karte za 10.9. razprodane. Baje, da nekaj kart zadržijo in da jih je možno kupit isti dan. Ampak moraš bit na okencu ob 5. zjutraj in upat, da si prišel dovolj zgodaj. Na celino smo se vrnili malo po 21. uri.

Vreme v San Franciscu je sončno in še kar toplo, vendar je zaradi vetra vseeno dobro obleči kakšno jakno, saj v senci zahladi, zvečer pa sploh. Zanimivo je, da temperatura tu nikoli ne doseže več kot 22, 23 stopinj, tudi, če sonce sije več dni zaporedoma. Pozimi pa temperatura ne pade pod 10 stopinj. Za prvo so razlog mrzli tokovi s Pacifika, za drugo pa vročina, ki prihaja z notranjosti Kalifornije.

Ker včeraj ni bilo časa, sva vožnjo po ikonični ulici Lombard prihranila za danes. To je tista vijugasta, kjer se je nemogoče voziti več kot par km na uro. Na ulici živijo ljudje, kljub ozki in strnjeni si lahko privoščijo celo svoj parking. Ampak tja lahko parkiraš nekaj v velikosti Twinga, avtobus, kot jo imava midva zdaj, odpade :) Ulica je do potankosti negovana. Ravno, ko sva se peljala po njej, je nekaj stanovalcev pometalo in urejalo vrtove. Sploh si ne predstavljam kako jim moramo it turisti na živce :)

Poleg vožnje po cesti Route 66, sva se najbolj veselila vožnje po Pacific Coast Highway oz. California State Route 1. Je najdaljša avtocesta v Kaliforniji, na severu sega še višje od San Francisca, do kraja Leggett, južno pa malo naprej od Los Angelesa, do kraja Dana Point. Dolga je skoraj 1060 km in večino časa pelje ob obali. Vmes sva postanek naredila v kraju Monterey in se mimo akvarija sprehodila do morja. Tu naju je pričakala luštna obmorska ulica, na kateri je raznolika ponudba trgovinic, kavarnic, restavracij, itd. Midva sva zavila v The Fish Hopper, kjer so naju posedli za mizo s pogledom na ocean ;) Potem pa še na sladico h Ghirardelli-ju. In fertik sva bila. Ampak je bilo vredno ;)

Z vožnjo po avtocesti 1 sva po 120 km zaključila in krenila proti notranjosti celine, konkretno proti kraju Visalia. Tu prespiva, jutri pa obiščeva še en park. Tokrat bova občudovala drevesa, sekvoje, če smo natančni. Ste uganili, greva v narodni park Sequoia :) Če je za verjet podatkom na spletu, se naj bi ponoči temperatura spustila celo pod 0, čez dan se naj bi segrelo pa le do 10. To vreme tu je res smešno, sploh, če v razmislek vzameš dejstvo, da bova prenočila 50 km stran, kjer se pa v teh dneh ogreje na več kot 32 stopinj. Ura je 21:05, pa je še vedno 29 stopinj :) Kako je pa pri vas? ;)Read more