Dan 20

Po današnjem dnevu pa komot lahko rečeva, da najin avto sploh ni tako zelo velik. Razlog za to so pa ogromne, res ogromne, sekvoje, ki sva se jih nagledala v Sequoia National Parku. Le za hipec sva bila še v enem parku, in sicer Kings Canyonu. Na žalost naju je čas preganjal, zato si kaj več kot le ene sekvoje in izhoda iz parka tu nisva uspela ogledat in poslikat. Ampak nima veze, ogled parka sekvoj je najinim željam popolnoma zadostil in jih celo presegel. Aja, temperatura pa nikakor ni bila pod 0, nikoli. Prijetno toplo je bilo. Interneti so tokrat pribijali.

Ko sva po spletu iskala ideje kaj vse dat v plan potovanja, park sekvoj ni bil ravno na vsakem spisku, kot je bil to npr. Monument Valley. Zato tudi, vsaj jaz, nisem pričakovala nekaj posebnega. Madonca, kako zelo napačno mnenje sem imela. Če se naju vpraša, je park obvezno treba uvrstit na seznam ogledov. Prej bi spustila Death Valley, kot park Sequoia. Oziroma. Ne, ne bo držalo. Ne, vse je treba videt :D

Prva postojanka v parku je bil ogromen kamen za cesto, reče se mu Tunnel Rock. Ker je pač na ogromne kamne treba splezat in se gor slikat, se je to storilo tudi tokrat. Le da, buča jaz, nisem še uspela obut pohodnih čevljev in sem gor lazila v natikačih. Ampak je šlo :D Natikači so bili sicer čisto umazani od prahu, stopala in gležnji pa ostali celi.

Info centre zdaj že kar po defaultu spuščava, saj si vse info pridobiva že prej, oz. se znajdeva z mape in časopisa, ki ju dobiva ob vsakem vstopu v park. Šla sva direktno do skale Moro Rock. Do gor naju je čakalo 350 stopnic. Ja, bilo je zaribano. Ampak kot še vedno do zdaj, vredno, razgled na vrhu je "za dol padet". 360-stopinjski, kdo nebi dal teh nekaj kalorij in porabljenega kisika (na poti gor res dihaš kot pes) za nekaj tako zelo lepega. Pot naju je vodila naprej do 2. pohodne trase, Crescent Meadow. Ravno prav dolga, dobre 3 km, trasa okoli jase, za katero sem prepričana, da je spomladi čudovita. Danes res ni bila, saj je trava od vročine požgana. Ni pa ta trasa edino, pot vodi namreč tudi čez gozd velikanov - Giant Forest. Tu sva videla nešteto sekvoj. Od takih majhnih pa do tako zelo visokih, da že težko glavo toliko nagneš, da vidiš celo krošnjo. Če dobro pomislim, majhnih niti videla nisva, to očitno raste kot plevel. Brez biti tree hugger (objemalec dreves) logično ni šlo, saj debla kar kličejo po tem, da jih objemaš :D Toliko, da vidiš, da tvoj razpon rok niti 10% obsega ne pokrije. Jap, kar zanimivo. Veliko debel ima tako velik obseg, da imajo znotraj že votline, v nekatere se lahko spraviš in to cel, pokonci. Je pa treba malo pazit, da ni notri slučajno kak medo, ki drema :) V vsakem parku oprezava za medvedi, pa nisva srečala še nobenega. Sva pa danes videla svizca. No, jaz sem videla kosmato premikajočo žival sive in rjave barve, Urban pravi, da je bil svizec :D

Po vrnitvi na izhodiščno točko sva si privoščila malico. Sedla sva na deblo podrte sekvoje in jedla. Bila sva skoraj sama. Popolno. Medo tudi tokrat ni prišel, očitno mu salama več ne diši :)

In potem sva šla do najbolj pričakovanega mesta, podrte sekvoje, čez katero se lahko zapelješ - Tunnel Log. V vrsti pred nama sta bila 2 avta. Jap, tu je navada, da se čaka, da vsak naredi fotko. Je pa lepo narejena obvozna pot za tiste, ki so tu že 14. in jim to ne predstavlja nekega navdušenja več. Midva sva bila prvič in se, seveda, morala slikat. Avto pred nama odpelje, midva zapeljava spodaj. Vse sva že bila zmenjena: Urban vzame stojalo, jaz fotič. Stojalo postavljeno, avtosprožilec nastavljen, fotič namonitran. 10 sekund časa, da stečeva nazaj do avta, stopiva na prag, narediva pozo in smileeee :D Ponoviva vajo in nato prepustiva navdušenje tistim za nama.

Ok, bom odkrita in povedala, da sva se šla slikat dvakrat pod ta hlod :D Prvič na poti do tiste trase in potem še za nazaj. Prvič so bile fotke kar nekaj, ker se nisva v naprej zmenila kako in kaj :D En je stal tako, drugi tako, ena vrata odprta, druga zaprta. Ne ne, to ne bo šlo, mora bit lepa fotka :D Na srečo v drugo sploh ni bilo pretirane gužve in sva lahko ponovila. Tokrat je pa ratalo ;)

Nujni postanek je bil še pri sekvoji z največjim obsegom, General Sherman Tree. Ta sicer ni najvišja, "le" 84 metrov oz. toliko kot 21-nadstropna stavba, ima pa drevo največ lesa. Torej, njegov obseg je ogroooomen. Predvideva se, da je drevo staro 2200 let. Le koliko medotov je že objemalo to drevo ;)

Zapeljala sva se še do jezera Hume. Prijetno toplo. Zdaj pa proti motelu.

Eden izmed nakupov tega potovanja so bile superge Skechers. Kako zelo vesela sem, da sem si jih privoščila. Pohodni čevlji, ki jih imam, so udobni, vendar sem se do zdaj po večini vedno preobula, ko sva z obiskom parka zaključila. In tudi tokrat. Plan je bil obut papuče, pa sem imela stopala zaradi vsega peska in prahu tako svinjska, da me verjetno v motel nebi spustili. Zato sem se preobula v Skecherke. Omg, kakšno olajšanje. Kdor jih še nima, predvsem punce (moški modeli so bolj tako tako), hitro v nabavo ;) Kot da bi hodil po oblaku :D

Področje sva zapustila čez izhod parka King Canyon. Kot sem že napisala, je za ta del zmanjkalo časa. Večina tega parka je čisto na drugem koncu, ker sva pa imela check-in danes le do 22. ure, in pa motel 350 km stran, sva se raje odločila za spanje ;)

Pot do prenočišča pelje čez mesto Fresno, do tja vodi cesta, kjer je omejitev okoli 100. Kar naenkrat pa vse stoji pred nama. Nesreča :/ Preverim Google Maps, na relaciji 300 metrov pokaže 4 znakce za nesrečo. Pojdiva midva na okoli. Našla sva eno obvozno pot, naredila sva 20 km več in vzelo nama je cca. 30 minut več. Ampak, kaj je bilo? Peljala sva se čez naselje Avocado. In kaj tu goijo? Avokade! In kakšni ogromni nasadi so to. Očitno imajo vsi lastniki parcel kar zraven le-teh tudi svoja bivališča. Videla sva par takih, da sva že skoraj prišla do ideje, da ostaneva v ZDA in se vrževa v posel z avokadi. Ker jih pa Urban ne mara, se bova raje vrnila v Slovenijo ;)

Dolgo pot sem ponovno izkoristila za pisanje objave. Prvo se je bilo pa treba dokopat do laptopa. Ker imava zdaj avtobus, se moram do kufra dobesedno sprehodit :D Jap, naredim par korakov iz sovoznikovega zica do zadnjega konca :D

Jutri nadaljujeva z vožnjo po obalni cesti California Highway 1, peljala se bova čez Santa Barbaro. Kdor ni gledal serije, je slab! :DLeia mais