Dan 23

Ej piki, kaj bi pa danes počela? Hm, sva 30 km stran od mehiške meje, a se zapeljeva? Omg, jaaa! In sva šla. Avto sva parkirala čisto ob meji, še na ameriški strani, na parkirišču, ki ga večina koristi ravno za to. Čez mejo se potem sprehodiš peš, kakšne 20 minut traja, da prispeš v center Tijuane, na ulico Avenida Revolucion. Mejo dnevno prečka zelo veliko ljudi, v večini Mehičani. Imela sva srečo, ne tja, ne nazaj grede, gužve ni bilo. Včasih baje traja tudi 3 ure, da prideš čez. Za vstop sva morala izpolnit en formular. Policista na meji je firbec matral, kaj bova tu počela, nato nama je požegnal vstop z žigom v potni list in že sva bila skoraj v Mehiki. Brez skeniranja torb ne gre, zato sva opravila še to, naredila še par korakov in prispela v 4. državo najinega potovanja, MEXICO! :) Najprej v menjalnico po pesose, nato sva se pa polna navdušenja, jaz sem, seveda, to očitno nakazovala tudi s poskoki, odpravila v center dogajanja. Do tja vodi most čez reko Tijuana. Skozi celotno pot je bilo opaziti revščino, v bližini reke se je vonjala kanalizacija, rečni kanal je bil poln smeti. Veliko ljudi prosi za denar, nekateri v zameno prodajajo zapestnice in podobno. Takoj, ko sva prispela na ulico Avenida Revolucion naju je zahakljal eden izmed natakarjev iz bližnjega lokala. Ni samo vabil v njegovo gostilno, čeprav je, logično, to njegov namen, pač pa nama je dal tudi par koristnih napotkov glede obiska. Svetovano sva tudi upoštevala in se, na poti nazaj, pri njemu ponovno ustavila. Več o tem kasneje.

Celotna glavna ulica je enostavno povedano bazar. Trgovinica pri trgovinici, polno je lekarn in pa zobozdravniških ordinacij. Vmes pa še kakšna restavracija oz. bar. Na enem od štantov sva kupila par suvenirjev, prijazni prodajalec nama je na koncu ponudil tekilo. Valda, takoj sva bila za :) Ni bila ne vem kako zelo močna, je bila pa dobra. Povedal je, da brezplačno toči tekilo, ker praznujejo dan samostojnosti. To je sicer jutri, 16. 9., ampak očitno začnejo praznovati že 1 dan prej :) Vprašala sva ga koliko časa so že samostojni, pa ni vedel. Vprašal je sodelavko, ki prav tako ni vedela :D Haha, važno, da vedo kater dan v letu je treba praznovati. Oh, wait ... :D Ker naju je zanimalo, sva pogooglala: samostojni so od leta 1821 dalje, torej 197 let.

Prispela sva do konca ulice, ko levo od naju slišiva glasno glasbo. Pa pojdiva še sem. Tu so imeli postavljen oder in nastop ene od njihovih pevk. Tudi Mariachi so bili tu. To so tisti, ki pridejo do tvoje mize in igrajo toliko časa, dokler jim ne daš nekaj pesosov. Potem igrajo še malo, da jim daš še malo pesosov. Potem pa mogoče gredo stran :)

Prišla sva do gostilne Taco Loco, to je tista, kjer naju je že takoj v štartu novačil njihov kelnar. Oscar mu je bilo ime. Lačna sva bila, itak sva imela namen jesti tu v Mehiki, pa sva šla. Lokal je bil pristno mehiški, dbest! Najprej tortilja čips za predjed, ki je bil, mimogrede, veliko boljši od tega, ki ga dobimo pri nas, in pa omake. Omake pa pekoče, uh kako zelo. Konica noža je bila preveč zame. Za pit sva naročila margarite. Doh :) Jaz mangovo, Urban limetino. Pričakovala sva po eno, dobila vsak po dve. In ne le to, še štamperle tekile je Oscar prinesel. Ta je pa bila močna, wuhu. Kmalu za tem je prispela tudi glavna jed. Po priporočilu sva izbrala Molcajete Mixto. Jed servirana v posodi podobni možnarju (to je tista za drobit začimbe) vključuje chorizo (le vsebino klobase, niso narezani kolutki), govedino, svinjino, piščanca in škampe. Pa en kup zelenjave, med drugim tudi liste kaktusa in pa sir. Ni da ni :D Zraven sva dobila servirane še 3 priloge - riž, guacamole omako in pasiran fižol. Pa še tortilje - pšenične in koruzne. Še dobro, da sva se vsedla za mizo za 4 :D

Bilo je super dobro, na žalost veliko preveč, pustila sva skoraj pol. Oscarju sva se lepo zahvalila za prijaznost, sam je potem predlagal skupinsko fotko. Res top izkušnja. Povabila sva ga na obisk v Slovenijo in se poslovila.

Prišla sva nazaj do meje, pred nama je hodilo kar nekaj ljudi, pričakovala sva gužvo na preverjanju na meji. Pa je ni bilo, mogoče sva čakala 5 minut. Prideva na okence, dava potna lista, policist najprej pogleda Urbanov potni list. In vpraša kako se izgovori njegovo ime. Urban, kot še vedno do zdaj, pove na način kot se izgovori beseda "mestni" oz. "mestno" v angleščini. Tako ga vsaj razumejo :D Tokrat sva pa povedala, da se pri nas izgovori malo drugače in poveva kako. Policist brez kakršnih koli težav ponovi identično. Haha, super :D Se je videlo, da ima mehiške korenine. Tudi priimek Drnovšek mu ni delal težav. Moje ime itak vsi izgovorijo kot za šalo, Šribar je izgovoril malo težje, vendar še vedno čisto razumljivo. Smeha polno :D Zaželeli smo si lep dan, midva sva šla še na skenerje in nato prispela nazaj v ZDA.

Ker sva imela čas, sva se ustavila še v centru San Diega, na mestu kjer je upokojena kot 41. zgrajena ameriška letalonosilka USS Midway (CV-41). V dolžino meri 305 metrov, polno naložena tehta 64.100 ton. Na krovu je bilo v povprečju več kot 4000 oseb. V aktivno uporabo je bila predana 10. 9. 1945, ko je bila 2. svetovna vojna že zaključena, aktivna je bila vse do 11. 4. 1992. Dve izmed glavnih vojn v katerih je sodelovala, sta Vietnamska (1955-1975) in Zalivska (1990-1991). Od 7. 6. 2004 dalje je parkirana v zalivu San Diega, predelana v muzejsko varianto in s tem na voljo za ogled širši javnosti. Sprehodiš se lahko od vrha, kjer je parkiranih okoli 20 vojaških letal in helikopterjev, v hangar, ki se nahaja 1 štuk nižje, pa vse do spodnjih nadstropij (deck-ov). Vmes si tako nizko, da si dejansko pod morsko gladino. Vse prostore so vrhunsko restavrirali, res se lahko vživiš v letalonosilsko življenje. Vredno ogleda, kot praktično vse kar sva si na najinem potovanju dala v plan.

Manj kot 24 ur naju loči od poleta nazaj domov. Moram povedat, da me kar malo matra, želela bi si še ostat. V petek na žalost Eurojackpota nisva zadela, zato bova v ponedeljek, 17. 6., okoli 16h priletela na beneško letališče.

Slabo voljo na stran, še vedno imava par ur, ki jih bova izkoristila na polno!Read more