Dan 6

Ko sva včeraj stopila v sobo v motelu Express Inn, sva bila z njo zadovoljna, le vonj je bil ek. Ura je bila že skoraj 22, niti se nama ni dalo ubadati z menjavo. Zjutraj greva iz sobe, hodiva proti avtu in opazujeva vrata sob. Ena imajo znak za prepovedano kajenje, druga ne. Ugotoviva, da na najini sobi ta znak manjka. Jebela cesta, dali so nama sobo za kadilce, čeprav sva rezervirala sobo za nekadilce. Nič čudnega, da je v njej smrdelo. Greva do recepcije, pojasniva situacijo in brez kakršnih koli težav dobiva novo sobo. Dišečo sobo. Woohoo! Dan je bil že tako lep, s tem se je pa le še polepšal.

O centru New Orleansa niti ne bova veliko pisala, saj slike povedo vse. Omeniva le, da sva napovedano bajsanje začela z verjetno najbolj znamenito jedjo tu, sendvičem Po’ Boy. Več različnih zgodb obstaja o določitvi imena, najbolj verjetna pa je tista iz leta 1929. Brata Benny in Clovis Martin sta med 4-mesečno stavko enega od podjetij, ki je izdeloval tramvaje, v svoji restavraciji stavkajočim delavcev nudila brezplačne sendviče. Tudi sama sta bila nekoč vpletena v ta posel, zato sta z veseljem priskočila na pomoč. Zaposleni v restavraciji so stavkajoče delavce sočutno poimenovali poor boys (ubogi fantje), po louzianskem dialektu se izgovori po’ boy in od tu ime sendviča. Poskusila sva enega s škampi in drugega z govedino. Yummy, yummy, yummy!

Sledil je obisk verjetno najbolj znanega in obiskanega lokala tu, Café du Monde, v katerem strežejo sladico imenovano Beignets. Google jed prevede v ocvrtke iz kuhanega testa. Podobno je našim miškam/flancatom, ampak ne čisto, testo je namreč bolj bogato in sočno. Privoščila sva si še kavici in to je praktično celotni meni. V času najinega obiska je streglo vsaj 25 natakarjev, če ne še več. Lokal je ves čas poln, pred njim se praktično ves čas vije ocvrtkov željna kolona obiskovalcev. Ko sva se ob prihodu postavila v vrsto, se je ta zdela dolga kot ponedeljek, vendar se je presenetljivo hitro premikala. En, dva, tri in že sva sedela za mizo. Nama je bila zadevšna všeč. Je pa to spet ena takih, ki jo poskusiš in, če se v naslednjih 3 letih ponovno znajdeš v tem koncu, je ne poskusiš znova. New Orleans ponuja toliko noro dobrih jedi, da v enem dnevu ne uspeš poskusiti niti 10% vseh. Žal je želodček premajhen :)

Midva sva po beignets našla prostor še za ostrige. Ustavila sva se v restavraciji Royal House Oyster Bar. Natakar nama je uspel izboriti mizo na intimnem balkončku, ki je sicer malo visel in naju je že skrbelo, da se bomo kmalu znašli nadstropje nižje. Pa se je izšlo ;) Naročila sva na dva različna načina pripravljene ostrige. Ene surove, postrežene na ledu, druge pa popečene s parmezanom, maslom in česnom. Oboje super, sva pa enotna, da so popečene boljše.

Kot napovedano, danes je dan za bajsanje. Sledi runda št. 4.Read more