Dan 12

Poleg tiste zvečer, sva si za današnjo poslastico naštimala obisk restavracije Cheesecake Factory. Na srečo je locirana le 10 minut stran od Javierja, najinega zadnjega prenočišča. Restavracija se nahaja v sklopu šoping centra, kjer je tudi uradna prodajalna ekipe Miami Heat. Nič, če sva že tu, si pa pojdiva kupiti dres in kapo :) Po nakupu navijaške opreme sva pojedla vsak svoj fenomenalni cheesecake in se zapeljeva v divjino, v Everglades. Na zbirni točki naju je že čakal predstavnik Everglades Nature Parka. Skupaj smo se zapeljali do nabrežja, kjer je bilo parkirano naše vozilo – čas za airboat tour. Kapitan Steve nas je sprejel na krov, poleg naju je bil le še en par. Čoln je bil manjši, s tem tudi motor in glasnost, vendar pa smo kljub temu dosegli solidno hitrost. Vreme ni bilo ravno najlepše, že na poti do Evergladesov naju je parkrat ujela ploha. Nismo se peljali 5 minut, ko začne znova padati. Crap. Ampak ni minilo 3 minute, ko je nehalo. Do zaključka dogodivščine na srečo ni več padalo.

Steve je povedal, da se bo maksimalno potrudil in nam poskusil pokazati čim več živalskih in rastlinskih vrst. Vmes smo se ustavili sredi enega kanala, da nam je povedal par zanimivosti. Ena, za katero nihče ni vedel, in smo bili vsi zelo presenečeni, je ta, da Everglades ni močvirje, pač pa dejansko reka, ki se premika okoli 0,8 km/dan. In ne le to, je najširša reka na svetu, kar 97 km meri. Dolga je pa 160 km. Presenečeni smo bili tudi nad globino, saj ta znaša le okoli 30 cm. Steve je na začetku povedal: “Če kdo pade notri, naj le vstane.” :)

Nadaljevali smo z vožnjo in se že po parih minutah znova ustavili, Steve je namreč “uočil” aligatorja. Povedal je, da so aligatorji zelo plašne živali, ki ne bodo napadle, kot to storijo krokodili. Aligator, ki smo ga srečali, je očitno dremal. Malo je trznil, ko smo se ustavili in nato nadaljeval s hibernacijo. Ko smo se odpeljali, ga je zvok motorja spodil. Srečali smo drug čoln in se mu približali. Tudi oni so našli enega aligatorja, ko pa smo se mu približali mi, je aligator pobegnil. Steve je povedal, da je ne dolgo nazaj padel na tega aligatorja in od takrat naprej ga ta več ne mara. Vsakič, ko se mu želi približati, zbeži :) Steve je res ogromen možakar, nič čudnega :D Dobili smo še par lekcij o ptičih, zelenju, drevesih. Dve sorti ptičev smo imeli priložnost opazovati od blizu, eden je iz Stevovih rok odnesel in pojedel metulja.

V Evergladesih se nahaja ogromno pitonov Burmese. Leta 92 je vihar Andrews porušil eno od njihovih gojilnic, vse je nato naplavilo ravno v Everglades. Ker so škodljivi za ostale živalske vrste, jih namerno lovijo in pobijajo. Kakšen mesec nazaj so ulovili samico, ki je v sebi nosila 136 jajčec. Nepredstavljivo.

1 ura je minila čisto prehitro, treba se je bilo vrniti na izhodišče. Na hitro fotka za spomin, domov preobleči in proti dvorani American Airlines Arena oz. najprej do zbirne točke slovenskih navijačev, v Segafredo bar. Ko sva prišla, je bila fešta že v polnem teku, na odru pod lokalom je bil slovenski pevec, baje da iz Trbovelj. Urban ga je lociral po naglasu sodeč :) Neverjeten občutek, ko sredi Miamija s sonarodnjaki prepevaš slovenske pesmi.

Bilo nas je res veliko, mediji pravijo, da okoli 2000. Glede na številko boš skoraj sigurno nekoga poznal in res sva uočila znanca. Ura se je bližala 19:30, zato sva se odpravila proti štadionu. Spet je začelo deževati, vendar, ko se imaš tako fino, te nič ne zmoti. Okoli pasu in nog sem imela ovito slovensko zastavo, domačini so več kot očitno začudeno razmišljali kam spadam oz. spadamo, ni jim bilo najbolj jasno :)

Tekma je bila takšna kot pač NBA tekme so – nezanimiva, z veliko time outi. Ti so v Evropi dolgi 1 minuto, tu so od 2 do 3. Dohodki od TV reklam so zelo visoki, zato tako dolgi premori. Tekma je vseeno minila kot bi mignil, saj smo se zabavali z navijanjem, tudi “Kdor ne skače ni Slovenc” se je slišalo. Izkoristili smo Dragičevo metanje prostih metov, ko iz zvočnikov ni bilo slišati glasbe. Ker sicer se tekom cele tekme vrtijo razne melodije, tudi med napadi. Čeprav nas je bilo veliko, so nas ti zvočniki preglasili. Tekma se je končala z zmago Miamija 105:99 in trojnim dvojčkov Gorana Dragića – 23 točk, 12 skokov in 11 podaj. Dončić je tekmo zaključil z 19 točkami, 8 skoki in 7 podajami.

Ker sva zjutraj morala še spakirati in se hitro odpraviti na letališče, po koncu tekme nisva dolgo ostala v dvorani. Aja, skoraj sem izgubila mobitel. Vmes sem šla na WC in ga pozabila na polički. Ko sem se spomnila, kje sem ga pustila, sem skoraj poletela po štengah ven. V kabini je bila ena notri. Cela nervozna čakam zunaj, skoraj, da ne začnem trkati po vratih, ko punca stopi ven, z mojim mobitel v roki. OMG, hvala, hvala, hvala!! Je rekla, da ga je itak imela namen nesti na info točko. Ker zegn.

Pakiranje nama je vzelo kar nekaj časa. Ko sva tavelik kufer napakirala, je bil ta težek 28 kg. Meja je pa 23. Baaaaa. Prestavljava iz malega v večjega, nekako prideva do 24,8 kg. Ker sva imela malega z le 19 kg, na check-inu to ne bi smel biti problem. In tudi ni bil.

Pred letališčem in vračilom avta sva se ustavila še na kavici, kjer mi je prijazna gospodična naredila belo kavo z res pravo goro pene. Pa ji zanjo niti rekla nisem. Kaj si želiš lepšega pri zadnji kavi na ameriških tleh :) Zraven sva pojedla par argentinskih in mehiških piškotov (kavarna je bila namreč južno-ameriška) in napisala kartice.

Ta trenutek sva že na letalu, čez par minut bomo vzleteli.Read more