Dan 1

Da se ogneva jutranjim zastojem, sva imela namen kreniti od doma ob 5:00. Ker tokrat nisva lovila letala, sva seveda štartala z zamudo. Ampak čisto kratko, samo pol ure sva se obirala. Je bilo potrebno narediti sendviče za na pot, slišala sva namreč, da je Italija kar draga :)

Kot rečeno, sva letalo menjala za avto. Urbanova Škoda Octavia RS bo morala prestati kar zahteven test. Bo pri tem uspešna? Videli bomo čez 6 dni :)

Na poti do Ljubljane in na obvoznici je bilo že polno prometa, kar malo presenetljivo. Bila sva mnenja, da se večina pelje v službo kasneje, pa očitno še vedno veliko zaposlenih prične z delom pred 7. uro. Ali pa pač enostavno prej hodijo v službo, da lahko ob 8h popijejo že 3. kavo, ure se pa štejejo v delovnik :)

Prvi dan sva prevozila skoraj 600 km, kar bo po planu najdaljša dnevna vožnja na tem potovanju. Žal sva dodatne nepotrebne kilometre privozila, ker sva za destinacijo v navigacijo vpisala napačno poimenovanje jezera, ki sva ga imela na razporedu kot prvega. Jezero se imenuje Lago (jezero) di Redona in je del vodnatega območja, ki se razprostira vse do Lago di Tramonti. Midva sva v navigacijo vpisala Lago di Tramonti, ta del se pa nahaja malo več kot 30 km južneje od želenega (Lago di Redona). Ko sva ugotovila, da sva šla predaleč, sva si enostavno rekla “pa dobro, bova pač videla drugo naravno lepoto”. Ja, bi jo, če ne bi to drugo jezero popolnoma usahnilo, tam vode že dolgo ni bilo. Čez jezero je dejansko speljana cesta. Ker bi nama vožnja do planiranega jezera vzela preveč časa, sva se odločila, da ga izpustiva in greva dalje po razporedu.

Prispela sva do jezera Barcis. Lepo, manjše jezero, s površino 98 ha. Za primerjavo: Blejsko meri 145 ha. Ker je plan kar natrpan, sva po kratkem postanku že peljala dalje. Na poti do naslednje točke, Passo (prelaz) Giau, sva si v manjšem kraju privoščila prvi kavici. Pričakovano fini. Le njihovi wc-ji niso bili, saj sem se v enega zaklenila. Seveda sem bila notri brez telefona. Mislim, da sem se skoraj 5 minut mučila, ko mi potem le uspelo odkleniti. Ključavnica ni bila klasična na ključ, pač pa tisto okroglo sranje (pardon izrazu) z navojem, ki ga obračaš. In se je zataknilo. Da mi je le ratalo odkleniti, sem si posnela dobršn del kože na prstu in konkretno zašvicala. Po »whoosah minuti« sva se odpravila dalje do naslednjega prelaza, Giau.

Passo Giau je visokogorski prelaz v Dolomitih v provinci Belluno na nadmorski višini 2236 metrov. Na vrhu je bilo le malenkost vetrovno in prijetno toplo, kamnite strukture pa občudovanja vredne, predvsem najbolj znani vrh imenovan Ra Gusela.

Nisva se dolgo zadržala in kar hitro nadaljevala do naslednjega prelaza, Falzarego (2105 metrov). Tu sva si privoščila prvi kozarček vina in piva. Hišno vino je bilo presenetljivo dobro, pričakovala sva namreč kislico. Pivo pa dražje od vina, plačala sva 4,5 EUR za pivo in 2,5 EUR za vino.

Po nakupu spominčkov sva se odpeljala še do zadnjega današnjega prelaza, Pordoi (2239 metrov). Tako kot prva dva, je bil tudi ta čudovit. Naredila sva ogromno lepih fotografij, le da imava na vseh slikanih ogromno ljudi. Vsi prelazi so bili natrpani, kljub sredini tedna.

Do prvega prenočišča naju je čakalo še okoli 150 km. Da si je Urban malo spočil, sem z vožnjo nadaljevala jaz. Vmes sva naletela na hudo nevihto, ki je ozračje konkretno ohladila, tako da je bilo na lokaciji hotela Madatsch kar mrzlo, okoli 13 stopinj. Dež je čez čas v celoti ponehal, tudi zjasnilo se je.

Hotel je krasen, s 4 zvezdicami, sobe so zelo lepe in prostorne, tipično leseno hribovske. Pofočkala sva se tudi za večerjo. Ta je za 25 EUR po osebi vključevala 4 hode + solatni bar z okoli 15 različnimi solatami. Pretiravanje :) Porcije so bile neverjetno velike, pri vsakem hodu sva skoraj pol pustila, juho sva celo izpustila. A pri sosednjih mizah so bili kontra nama, pojedli so vse.

V tem delu Italije je nemščina primarni jezik, zato so vsi meniji v nemščini. Razumljivo. Kar pa ni, je pa to, da so bili meniji le v nemščini in ravno tako vsa ostala obvestila v hotelu. Niti ne v italijanščini, kaj šele v angleščini. Še dobro, da je natakarica znala dobro angleško. Za razliko od receptorja.

Po večerji sva se odpravila na kratek sprehod in se nadihala dolomitskega zraka, nato pa na zasluženi počitek.

Fact prvega dne: Pri Italijanih je capuccino naša kava z mlekom :)Read more