Dan 2

V Dolomitih imajo fantastično tekočo vodo, verjetno ni notri niti pikice kamna. Ko sem si zjutraj oprala lase, se nisem mogla načuditi mehkobi las. V primerjavi z našo vodo je ta njihova skoraj kot destilirana. Tudi okusna je, zato sva si jo natočila v vse razpoložljive steklenice. Pobrala sva še kape za tuširanje (pridejo prav, ko si doma delam tretma z masko za lase :)) in se odpravila proti prelazu Stelvio (Stilfser Joch). Stelvio je s svojimi 2757 metri nadmorske višine najvišji asfaltirani gorski prelaz v vzhodnih Alpah in drugi najvišji v celotnih Alpah. Nahaja se severno od Bormia v pokrajini Sondrio. Cesta je neverjetna in če ne bi na prelaz rinilo še 3000 nadležnih kolesarjev, bi jo lahko z najino RS-ko bolje izkoristila. Tako sva norela le na parih odsekih, sicer sva se pa do vrha vozila bolj po polžje. Na poti sva srečala tudi veliko motoristov, a se sama na to pot z motorji sigurno ne bova podala. Ovinki so smotano zaviti in ozki, niti pod razno jih ne moreš normalno zvoziti, kar sva opazovala pri dosti motoristih, ki so se mučili. Z avtom je pa super! Med vožnjo po prelazih sva naletela na Audi R8, s katerim smo se “povohalili” in skupaj odpeljali kar nekaj hitrih kilometrov. Kljub temu, da je imel Audi konkretno več konjev, boljši oprijem in vse ostale pogoje za norenje, mu je bil Urban brez težav konkurenčen, kar je s pozdravom zaznal tudi voznik Audija. Sva upala, da se bo na vrhu prelaza ustavil, da gremo skupaj na pivo, pa je šel dalje. Mislim, da so imeli neko Audi srečanje, saj sva srečala kar nekaj Audijev tega modela.

Nikakor ne smem pozabiti omeniti, da je tokrat prvi šopingiral Urban. Skoraj neverjetno, a resnično – na Stelviu si je kupil majico :)

Ravno na Stelviu sva pojedla še zadnje domače sendviče in se odpeljala dalje proti jezeru Poschiavo, ki se nahaja v Švici. Tu sva mejo s Švico prečkala prvič, na meji carinikov ni bilo. Ob jezeru sva se ustavila v simpatičnem gostišču, kjer je bila klientela v celoti 60+. Morda z razlogom, saj so nama v gostišču za 3 dl vode zaračunali 4 EUR (beri: tukajšnji upokojenci imajo denar :)). Kot zanimivost, voda je bila skoraj dražja od vina in piva. Za posrat! Poleg tega je pa Urbanu švicarski mobilni operater kasiral konkretno vsoto. Švica ne spada v mobilno EU-območje, zato se vsaka storitev ločeno obračuna. Za 1 MB plačaš norih 10 EUR. Prenos podatkov sva takoj ugasnila in malo čemerna nadaljevala s potjo. Ampak bomo že rešili, saj delava na Telekomu. Vrnila sva se v Italijo, konkretno v mesto Livigno. Pred leti sem bila tu na smučanju in že čisto pozabila, da je to območje brez davka, kar sva izkoristila za tankanje. Na žalost rezervoar ni bil prazen, sva ga pa napolnila skoraj čez rob. Cena bencina je bila tu namreč 1,67 EUR/liter, kar je občutno manj, kot drugje po Italiji, kjer sva do zdaj videla cene od 2 EUR pa vse do 2,45 EUR za liter. Ustavila sva se tudi na pijači in bila prvič deležna odlične italijanske navade v barih, ko ti poleg pijače prinesejo tudi nekaj za grickati. Brezplačno oz. vključeno v ceno pijače. Vendar ta “nekaj za grickati” je bil čisto pravi charcutterie (plata z lično postreženim narezkom). Bila sva prepričana, da bo kar lepo zaračunano v postavko “pogrinjek”. Pa ni bilo, dejansko sva plačala le pijači po ceni, ki je bila napisana na meniju. Še bolj noro pri vsem skupaj pa je, da nama je natakar ob naročilu nove runde prinesel še eno plato narezka. Neverjetno. Navdušena sva pustila napitnino in si lokal zabeležila, v kolikor bova šla sem smučati. Lokal namreč ponuja tudi prenočišča in koktejle, kot je Long Island, za samo 5 EUR :)

Pot naju je znova vodila v Švico (drugo prečkanje meje), kjer sva se nato mimo St. Moritza peljala proti jezeru Como. Postankov nisva imela, del poti je eden od naju celo prespal :) V Švico sva se še zadnjič zapeljala pri jezeru Lugano (tretje prečkanje meje), se usmerila proti severu, da sva prišla do vrha jezera Maggiore in se nato po zahodni obali jezera pripeljala do prenočišča v italijanskem mestu Verbania, hotel Il Chiostro. Po namestitvi v sobi sva se odpravila na pijačo v prijeten vrtni ambient hotela. Čudiva se, da zaposleni na recepciji gostom ob prijavi v hotel ne omenijo, da se lahko sprostijo v nadvse prijetnem baru, še celo vinsko klet imajo, madoniš. Midva sva bar odkrila, ker naju je firbec matral, kaj je tam zadaj. Vinske kleti sicer nisva našla. Pa vseeno, verjetno se strinjamo, da je pametno biti radoveden! Čakala naju je zgodnja budilka, zato sva ostala le pri 1 pijači in se odpravila spat.

Fact drugega dne: Tudi v Italiji bi kolesarje najraje trikrat okoli kepe :)Læs mere