Portoferraio

Portoferraio je ravno prav velik, da ga lahko prevoziva s kolesom, in ravno prav živ, da naju ves čas nekaj ustavlja. Razgled, ulica, zgodovindka znamenitost... za kratek postanek. Z nama je bil tudi Robin 🐶 — v košari na kolesu, z vetrom v uhljih in tistim izrazom, ki pove, da mu je življenje ta trenutek čisto okej.

Najprej naju pozdravi zaliv. Tega sva občudovala že iz trajekta. Takoj se zaljubiš v ta pogled. Pastelne hiše, jadrnice, staro pristanišče. Vse skupaj deluje skoraj filmsko, a hkrati zelo resnično.

Promet sicer obstaja, a na kolesu hitro najdeva mirnejše ulice, kjer se ustaviva kar tako, brez posebnega razloga. Robin takrat rad dvigne glavo in opazuje, kot da preverja, ali sva izbrala pravo pot (sva jo).

Zapeljeva se višje, v zgodovinsko jedro. Klanci malo pečejo, noge delajo (hvala za elektriko 😉 a nekoč športno naravnana z njo kar šparava) in razgledi vse poplačajo. Z vrha pri Forte Falcone in Forte Stella (utrdbi, ki sta zgodovinsko povezani z Napoleonom) se mesto odpre navzven — proti morju, proti obzorju, proti miru. Robin medtem mirno sedi v košari, kot izkušen popotnik, ki točno ve, da se splača potrpeti.

Malo zgodovine na poti tudi ne škodi. Villa dei Mulini je kratek postanek, bolj zaradi lege in razgleda. Napoleon je tu sprejemal obiskovalce in diplomate, pisal ukaze in seveda načrtoval pobeg iz Elbe. Tu se sicer ne učiva zgodovine, ampak jo samo za trenutek začutiva.

Na koncu pa raziskovanje okolice in iskanje točke za nočitev. Ogledava si tudi plažici Le Ghiaie ali Capo Bianco — ni velike razlike, voda je čista, barve nerealne. Za skok v vodo nisva dovolj pogumna.

Na koncu dneva ugotoviva, da Portoferraio ni kraj, ki bi ga “obkljukala”. Je kraj, kjer se dobro počutiš, kjer te očara obzidje, zgradbe in delček zgodovine. Sigurno poleti pa vabijo tudi plažice.Read more