2026 - ELBA

S kratkim postankom v Lavatoio di Rio nell’Elba sva stopila v čisto drug čas. Ogledala sva si staro javno pralnico, kjer so se domačinke nekoč zbirale ob pranju perila – ne le zaradi dela, ampak sigurno tudi zaradi druženja. Kamnita korita so razporejena v vrsti, skozi prostor pa še danes teče sveža voda, ki je nekoč omogočala vsakodnevno uporabo. Vlažen zrak, obrabljeni kamni in preprostost prostora dajejo občutek, kot da perejo še danes. Majhen, tih kotiček, ki zelo nazorno pokaže, kako je izgledal vsakdan prebivalcev Elbe v preteklosti.
Ponovno sva kraj obiskala še v torek in se sprehodila še po mestu. Zanimivo mestece, ki očara z razgibanimi ulicami. V mestu so se na trgu zbirsli domačini in lepo klepetali... tak pravi italijanski utrip.Læs mere

Zjutraj sva se zgodaj odpravila na pot. No, zgodaj je relativno – zame vsekakor, za Tonija pa že skoraj pozno. V glavnem: ob devetih. Odpravila sva se nazaj v Rio nell'Elba, kjer sva parkirala Bonusa, nato pa zagrizla v klanec proti Fortezza del Volterraio.

Pot sva začela po stopnicah – čeprav naju je Google peljal vse naokrog, se da pot brez težav precej skrajšati. Vzpon se strmo dvigne po mestnih ulicah in naprej po ozki, a skoraj povsem neprometni cesti. Ko se priključiva na glavno pot, se utrdba prvič resno pokaže. Ves čas naju spremlja, se nama skoraj nasmiha in naju draži: Kje sta? No, ajde, gremo…

Spet se ne pustiva povsem voditi Googlu, ki naju usmerja po cesti, ampak raje slediva oznakam za pešpot (gozdna pot št. 255). Hodiva po meliscu, ki se je vsul čez verjetno nekoč lepo urejeno pot. Hoja je sicer povsem izvedljiva in nikjer nevarna, a v japonkah tu res nimaš kaj iskati – dobra obutev je obvezna oprema.

Proti vrhu se vzpon znova pošteno zaostri in je treba kar konkretno zagristi v kolena. A razgled na vrhu poplača ves trud. Piha močan veter, zato se morava kar dodatno obleči. Spodaj modrina morja, griči, vasi in občutek, da stojiš nad vsem. Pot nazaj mine v pravem šusu, zadovoljna pa si nato privoščiva še en krog po mestu.

Malo zgodovine:
Fortezza del Volterraio je ena najstarejših in strateško najpomembnejših utrdb na Elbi. Zgrajena je bila že v 12. stoletju, predvsem z namenom nadzora nad morskim prometom in obrambe otoka pred pirati in sovražnimi ladjami. Kasneje so jo večkrat prezidali in okrepili, zlasti v času Firenc in družine Medici, saj je Elba predstavljala ključno točko za nadzor Tirenskega morja.
Zaradi svoje lege – visoko nad obalo – utrdba nikoli ni bila osvojena z neposrednim napadom. Danes stoji kot mogočen opomnik na burno zgodovino otoka in kot razgledna točka, ki ti vzame dih še dolgo potem, ko se vrneš v dolino.Læs mere

V Poggio sva najprej naredila tisto najbolj nujno stvar na svetu: skuhala kosilo. Brez razgledne restavracije, brez Tripadvisorja – čista klasika, domača jota. Nato še ena partija kart, da se potrdi, kdo ima danes srečo in kdo samo dobro voljo. Ker je bila ura še sumljivo zgodnja (prezgodnja celo za popoldanski dremež), sva se odločila za sprehod po mestu.

Sprehod je bil… kako bi rekla… zelo intimen. Mesto je bilo popolnoma pusto. Nikjer nikogar. Če bi zakričala “BU!”, bi prestrašila sama sebe. Edina družba (poleg Tonija in Robina) so bile skulpture, in teh ni bilo malo. Skoraj na vsakem vogalu te je gledala kakšna monumentalna forma Gio Pomodoro – italijanskega kiparja, znanega po svojih abstraktnih, masivnih delih iz brona in kamna. V Pioggiu so njegove skulpture zato, ker je bil z mestom povezan (tam je tudi ustvarjal) in so mu domačini očitno rekli: “Pusti nekaj za spomin.” In on je pustil. Kar konkretno.

Po nekaj krogih med skulpturami (in tišino, ki je skoraj odmevala) sva si rekla: dovolj kulture za danes. Če že ni ljudi, naj bo vsaj voda. In tako sva se – pametna, rahlo nasmejana in še vedno sita – odpravila proti morju.Læs mere