Fortezza del Volterraio

Zjutraj sva se zgodaj odpravila na pot. No, zgodaj je relativno – zame vsekakor, za Tonija pa že skoraj pozno. V glavnem: ob devetih. Odpravila sva se nazaj v Rio nell'Elba, kjer sva parkirala Bonusa, nato pa zagrizla v klanec proti Fortezza del Volterraio.

Pot sva začela po stopnicah – čeprav naju je Google peljal vse naokrog, se da pot brez težav precej skrajšati. Vzpon se strmo dvigne po mestnih ulicah in naprej po ozki, a skoraj povsem neprometni cesti. Ko se priključiva na glavno pot, se utrdba prvič resno pokaže. Ves čas naju spremlja, se nama skoraj nasmiha in naju draži: Kje sta? No, ajde, gremo…

Spet se ne pustiva povsem voditi Googlu, ki naju usmerja po cesti, ampak raje slediva oznakam za pešpot (gozdna pot št. 255). Hodiva po meliscu, ki se je vsul čez verjetno nekoč lepo urejeno pot. Hoja je sicer povsem izvedljiva in nikjer nevarna, a v japonkah tu res nimaš kaj iskati – dobra obutev je obvezna oprema.

Proti vrhu se vzpon znova pošteno zaostri in je treba kar konkretno zagristi v kolena. A razgled na vrhu poplača ves trud. Piha močan veter, zato se morava kar dodatno obleči. Spodaj modrina morja, griči, vasi in občutek, da stojiš nad vsem. Pot nazaj mine v pravem šusu, zadovoljna pa si nato privoščiva še en krog po mestu.

Malo zgodovine:
Fortezza del Volterraio je ena najstarejših in strateško najpomembnejših utrdb na Elbi. Zgrajena je bila že v 12. stoletju, predvsem z namenom nadzora nad morskim prometom in obrambe otoka pred pirati in sovražnimi ladjami. Kasneje so jo večkrat prezidali in okrepili, zlasti v času Firenc in družine Medici, saj je Elba predstavljala ključno točko za nadzor Tirenskega morja.
Zaradi svoje lege – visoko nad obalo – utrdba nikoli ni bila osvojena z neposrednim napadom. Danes stoji kot mogočen opomnik na burno zgodovino otoka in kot razgledna točka, ki ti vzame dih še dolgo potem, ko se vrneš v dolino.Læs mere