Carvoeiro

Po vijugasti cesti se spustiva s hriba, kjer sva pustila avto, proti očarljivemu Carvoeiru. Mesto naju pozdravi s tihim šepetom ozkih ulic, ki se kot skrivnostni prehodi odpirajo v drobne prizore, vredne vsake fotografije – staro okno s cvetjem, modra vrata, ki skrivajo zgodbe, in sonce, ki mehko poljublja zidove.

Ko prideva do obale, se ustaviva v restavraciji, kjer je pogled na morje tako veličasten, da se zdi, kot da sva sedla v samo srce razglednice. Na mizo prispejo špageti s školjkami, ki dišijo po svežini oceana, in pisana solata s tuno, v kateri se prepletata barva in okus. Okusiva jih počasi, skoraj obredno, kot da bi želela ujeti vsako noto.

Carvoeiro nama zleze pod kožo. Majhen, cart, skoraj intimen – kot bi bil ustvarjen za naju. Brez trume turistov, brez hrupa. Samo midva, valovi in mesto, ki diha mir.

Za sladek zaključek se predava čokoladni torti in sladoledu, ki ga kronajo sveže jagode. Ob vsakem grižljaju je, kot bi se čas za trenutek ustavil.

Polna srca in zadovoljnih nasmehov se odpraviva naprej – proti divjemu, vetrovnemu Sagresu, kjer naju bo čakalo novo poglavje najine poti.Read more