Barvite uličke

Dopoldan si vzamem na izi… spim dokler se ne zbudim, potem tuš in že je na vrsti iskanje zajtrka in prve kavice, v katerem koli vrstnem redu.
Podam se v isto smer kot sem jo obrala že včeraj (zaradi veganske ponudbe), a po drugih ulicah. Takoj, ko prestopim vrata hostla, me Hanoj objame s svojo igrivo, toplo energijo. Oči rabijo par minut, da se navadijo vsega cik cakanja in vrveža, vseh barv in lesketanja, vsega dogajanja pred njimi.
Res je hektično, ulice moras prečkati malo na slepo a zelo samozavestno, to je edini način za prečkanje. Mesto je polno turistov, vedno je nekdo pred mano ali za mano ali mi hodi nasproti, vendar kljub temu ohranja svoje močne Azijske korenine. No, res je, da sem do zdaj videla le en mali mali košček, pa se mi še vedno zdi da se Hanoj ne prilagaja valu turizma zadnjih let. Ga lepo sprejme, vendar ostaja samosvoj in pristen. Me zanima, če bo tako tudi na ostalih, eksplicitno turističnih destinacijah.
Ulice so izjemno barvite, povsod se nekaj dogaja, noro prikupni so lokalni spoti za zajtrk ali druge obroke; loči se jih po plastičnih nizkih stolčkih in mizicah (res mali, po evropejskih standardih otorški, vietnamci so namrec precej mičkeni😅) in eno teto ki na vozičku s svojo opremo iz vrečk in parih posod kuha obroke, za katere se sline cedijo. Žal je tu vedno prisotno veliko mesa, zato zase nadaljujem iskanje!Læs mere