SE Asia trip☀️

Toul Sleng (S-21) je bil center tajne mreže zaporov, vzpostavljenih med vlado Khamer Rouge. Tu je bilo zaprtih med 12.000 in 20.000 ljudi; od teh je preživelo le 7.
Brutalno, da ti gredo kocine pokonci…

Nahitro zgodovino; Khamer Rouge je bil radikalni komunistični režim, ki je v Kambodži vladal med 1975 in 1979, pod vodstvom Pol Pota. Cilj je bil vzpostaviti brezrazredno ‘agrarno’ družbo; to je dosegel s prisilnimi evakuacijami ljudi iz mest na podeželja, kjer so bili prisiljeni delati minimalno 12ur na dan. Ukinil je državno valuto, izobrazbo in vero. Posledice režima so bile -med drugim- widespread lakota, prisilno delo in množične usmrtitve.
Med to vladavino je ocenjeno med 2 in 3 milijonov smrti; zaradi lakote, izmučenosti, skoraj neobstoječe medicinske oskrbe in seveda, namernih usmrtite. To je približno četrtina države….
Pol Pot in njegovi pripadniki so verjeli, da je treba iztrebit izobraženo ‘raso’. Zdravniki, profesorji, mehaniki, vsi, z višjo izobrazbo, so bili usmrčeni prvi. Tisti, ki so nosili očala in izgledali pametni… Tisti, ki so imeli ‘mehke roke’ brez žuljev, ki niso delali na poljih.. Sklepali so, da bi se bili pametni zmožni upirati vladi in zato jih je bilo potrebno izkoreniniti. Želeli so le kmete in tiste z nižjo (ali brez) izobrazbo, ki bodo lažje prepričani v te nove režime.

S-21 je bil torej glavni zapor, postavljen čisto na sredino Phnom Penha. Po evakuaciji mesta so spremenili takratno srednjo šolo v brutalni zapor, kjer so izvajali zasliševanja in mučenje.
Kar je bil včasih prostor smeha, je postal kraj nepredstavljive bolečine, jeze, žalosti, obupa in smrti. S-21 je deloval kot center za zaslišanje, kjer so iz ljudi preko uporabe mučenja vlekli priznanja krivde. Četudi te ljudje niso storili nič narobe, niso bili krivi ničesar. Mnogi so na koncu izdali lažno izjavo, ki je začasno zaustavila mučenje… le dokler jih niso transportirali na killing fields, kjer so bili pod strogimi ukazi usmrtitve.
Ljudje so bili zaprti v celice, velike približno 2m^. Imeli so malo škatljico kot stranišče. Mučenje so izvajali tudi do trikrat dnevno. To je bilo večinoma bičanje ali električni šoki. Izdelali so tudi posebne mučilne naprave, mnoge povezane z vodo. Ko so bili izven celic, so zapornike skupaj priklenili z uporabo jeklenih palic z odprtinami za gležnje. Tuširali so jih v skupnih prostorih, enkrat na tri mesece. Ločili so moške, ženske in otroke. Mnogi so umrli že med mučenjem ali pa v priporu; od lakote, od vnetja ran, od prehlada…
Delavci v zaporu so se klicali Comradi. Večinoma so bili to revni fantje iz vasi, ki so jih lažje prepričali v svojo ideologijo. Med njimi so bile tudi ženske. Imeli so striktna navodila glede mučenja in pridobivanja priznanja. Če so zaporniki umrli predčasno, so bili comradi lahko kaznovani ali celo poslani v zapor sami. Če so pokazali kakršno koli usmiljenje, je sledilo enako.
Samomor je bil strogo prepovedan, četudi so mnogi poskušali storiti prav to vsak dan…po uspešnem poskusu enega zapornika, ki je skočil iz tretjega nadstropja, so dodali bodečo žično ograjo na vsa višja nadstropja.
Kot obiskovalec se sprehajaš skozi hodnike, ki so bile včasih učilnice, kasneje zaporne celice in prostori za zasliševanja. Določene jeklene postelje, na katere so priklenili ujetnike med mučenjem, so še vedno na svojih originalnih mestih. V mnogih sobah so fotografije trupel, ko so našli zapor.
Vsa ta leta namreč ljudje izven države niso vedeli, kakšne grozote so se dogajale. Ko so Vietnamske čete s pomočjo Kambodžiske vojske (the good guys) infiltrirali Phnom Penh, so imeli Comradi naročeno usmrtitev vseh preostalih ujetnikov. Sledila je noč, polna krutosti… ker bi bile pištole preglasne, so pobijali z nasiljem. Tepenie, rezanje sapnikov, da ljudje niso kričali.
Preživelo je par otrok, ki so se med vsem hektičnim dogajanjem skrili v kup umazanih krvavih oblačil, kjer so jih par dni kasneje, skorja mrtve, našli Vietnamci.
Prostor je bil ob odkritju poln smrti. Trupla povsod. Nekatri kot dokaz zadnjega krutega dejanja, drugi, ki so zaradi različnih razlogov umrli že prej, pa niso imeli časa se znebit ostankov…
Med sprehajanjem preko zvočnega audioplayerja poslušaš zgodbe tega prostora… od tistih, ki so preživeli. En gospod je preživel recimo čisto po sreči, ker je znal risati. Uporabili so ga za slikanje portretov Pol Pota, ko pa je bil osvobojen, je začel slikati grozote, ki jih je preživel sam v zaporu (sem pripela par fotk njegovih slik, ki so bile razstavljene tudi v muzeju).
Absolutno grozno…brez besed…Weiterlesen