Krimmlski slapovi (zame drugič letos)

OMG! Kakšen dan! Ful lep in ful neumen. Ful lep, ker sva šla z bajki gor v dolino na Krimmlskimi slapovi. Huda strmina do najlepšega slapa, huda strmina do vrha slapa in potem uizi do koče gor nekje. Ves čas ob rečici, za kopat ni glih bilo, ker je Majo mraz v ledeni jami prehladil. Gor dve Gulašsuppe in potem leteči spust nazaj dol. Skoraj 30 km in 724 višincev. To je najs del.
Gor na enem klancu je babnica motovilila z e-bajkom (lajk je bila prvič na kolesu) in je zrušila Majo, ki je hotela peljat mim. Zgledalo je grozno in malce večji rukar bi jo lahk porinil not v reko (majkemi ustrašila sva se na polno). Tuljenje na babico je bil logičen rezultat, ampak k sreči je Maja okej.
In potem prideva dol v kemp in vidim, da ni kabla za štrom konektanega na avto (wtf?!?). K sreči imava rjav kabel, ki ni glih najbolj pogost in sem mu sledil... do francoskega pesjana, ki si ga je namontiral na svoj avto. Fak, no! Kam smo prišli! Še drug dnevni popizditis in upam, da je doza neumnosti napolnjena do fula!
(Maja je glih vstala iz stola: "oooh, jebentiboga, auu..." Se mi zdi, da sem jo malce uničil... Moram umirit žogico in greva mičkeno počivat za par dni)Weiterlesen