Po Kozji cesti na 1320

Ponavljava, kar sva včeraj zaradi dežja izpustila. Tja, v smer kamor sva namenjena, gredo v takem vremenu samo optimisti. Dežja sicer ne kaže, oblakov je pa veliko, različnih sort. Greva že zato, da vidiva, kakšna je Goat Road, ki jo je menda treba videt in zvozit, če si že v teh koncih, greva za lepe razglede, za mišice, za kondicijo, malo pa tudi iz trme. Pa se je splačalo. Ogledi krasni, meglice iz oblakov so se sprehajale nad nama, vmes se je pokazalo tudi sonce. Vsega malo, tudi prometa zelo malo, kakšen kolesar, nekaj motoristov, avtov skoraj nič. Kozja cesta je lepa, vztrajno vijuga v klanec z redkimi spusti, ko veš, da bodo potem spet klanci. Malo pred vrhom je most, ki ima 'vrata v smrt', vmes namreč ni dela ograje, da lahko vidiš v globel. Tik pred vrhom pa je tunel, ki je predmet vseh fotografij s tega konca. Seveda je tudi na najinih. Prišla sva na 1320, gostilna je bila zaprta in sva odšibala navzdol. To je letelo! Skupaj sva prevozila 39 kilometrov in naredila 1.091 višincev. In gonilke sva premikala skoraj točno tri ure.
Potem pa sva še za rep ujela kosilo v našem mestecu Almuñécar in ležanje na plaži. Pihalo je kot zmešano, da se v vodo sploh ni dalo in že med ležanjem na plaži, je veter prinašal mivko in pršce vodnih kapljic z morja.
In se je zložil en krasen dan med morjem in hribi, med vetrom, oblaki in soncem.Les mer