Buonvicino

Po deževni noči se je naredilo lepo dopoldne. Tokrat sva se kar odpeljala spet v hribe.
Cilj je bila vasica Buonvicino ter kip na visoki skali, že kar hribu nad njo. Najprej sva hotela obiskati kip. S parkirišča na začetku vasi sva peš zagrizla v hrib. Kar nekaj višine sva pridelala, ko sva "ugotovila", da greva nekam preveč desno. Na Guglu sva nastavila peš navigacijo, ki je pokazala, da greva res v napačno smer. Sledeč navigacijo sva šla nazaj dol do vasi, ko je postalo jasno, da sva šla prej prav, navigacija pa kar nekaj ☹️ Volje, da bi šla še enkrat gor 100m višinske razlike ni bilo več. Raje sva se podala levo desno gor dol po vasi. In še v etni muzej, kjer sem ugotovil, da sem zaskrbljujoče star in bi se čist dobro vklopil med muzejske eksponate. Kar nekaj stvari iz muzeja smo uporabljali tudi v mojem otroštvu. "Mašino" za špricanje trte in sadnega drevja, ročno prešo za grozdje, edino likalnik na žerjavico smo že zamenjali za električnega. Imela sva solo vodenje, signore kurator osebno. Še sreča, da je govoril italijanščino brez kalabrijskega narečja, da sva lahko blefirala, da vse zastopiva 😃 Ker sem marsikaj poznal iz otroštva, sem lahko njegovo strokovno razlago še dopolnil. Potem naju je peljal še v sicer zaprto cerkev, nakaj smo se poslovili z veliko zahvaljevanja. Hecno ampak prisrčno.Læs mere