Steindalsbreen, ledenik

Zdrav duh v zdravem telesu. Duh je bil čist OK, kolenčkov pa itak nikol nihče nič ne vpraša.
Najin prvi ledenik tu gor. Pot se začne lepo zloženo navkreber, nato pa se za nekaj časa postavi pokonci. Pot postanejo kamni, skale, korenine, prečenje potočkov, blata... Tako prigrizeš do planine. Tam hrib popusti, družbo ti delajo mame ovce z otročki. In končno lahko tudi med hojo pogledaš po okoliških gorah. Sonca pa ni, na srečo tudi dežja ne.
V vršnjem delu prideva do snega. Derez sicer ne rabiš, palice pa pridejo prav. Izza snežišč se ves čas kaže ledenik. Preden prideš do njegovega vznožja lahko na oznakah vidiš, do kje je segal še ne tako daleč nazaj. Še nekaj takih desetletij, pa bo ta in drugi ledeniki samo še na slikah. Otroc, ne čakte na penzijo, da bi si jih takrat ogledal. Jih ne bo več ☹️ 12000 let je preživel od zadnje ledene dobe, sedaj pa bo v času zivljenja enega šimpanza izginil 😭
Nazaj grede pa malca. Vsedeš se na tla, mešanica mahu in švohotne trave. Ampak mehko za sedet. Med malico so si naju precej sumljivo ogledovale mame ovce. Ni blo čist jasno, kaj se jim plete po glavi. Sem že videl naslov v Slovenskih novicah: Dva slovenska planinca v norveških gorah raztrgale ovce!Weiterlesen