skoraj Trondheim

Danes smo se pa vozili. 370 km. Prvih 100 je super, gledaš okrog sebe, vse je takooooo lepo. Drugih 100 je tud še OK, tretjih 100 že ni prav razburljivo, zadnjih 70 bi pa že rad, da bi blo konc. Še sreča, da je vmes priletel prebranac s kobasico in pol brezalko piva, da je bla rutina mal razbita.
Kilometri ne tečejo prav hitro, saj voziš nekaj po al la magistralka, nekaj pa po lokalki. In različne omejitve si sledijo tako nagosto, da ne veš zmeraj, na kateri si trenutno. To pa je na Norveškem kar pomembno, saj so menda kar neusmiljeni s kaznovanjem prekoračitev, tudi tujcev. Že pozabiš na potovanje, pa prileti kazen. Morajo pa te biti kar hude, ker Norvežani vozijo striktno pod omejitvami. Tud če ne veš, koliko je trenutna omejitev in voziš mal prepočas, te nihče ne prehiti. Te pa zaskrbi, ko kolona za teboj kar naenkrat zaostane. A sem spregledal omejitev 🤔😵‍💫😳. Še to sva uvotovila, da morjo Norvežani imet čist zamorjene motorje v avtih, če jih nikol ne stisnejo v obrate.
Pa radar škatle so večinoma polne, ker večina čisto narahlo blinkne, tud če si krepko pod omejitvijo, če si nad, pa se menda kar lepo pobliska. Men se še ni. Še sreča, da so radarji napovedani z znakom, ampak ti nič ne pomaga, če glih takrat občuduješ nek slap al kaj podobno lepega.
Teh lepot je blo pa danes spet na pretek. Zasnežene gore, reke, brzice, jezera, samo losa še vedno nobenga. Sam na znaku 🫎Weiterlesen