Oksitanija in Akvitanija

Danes se je pa dan začel, da se reče. Za zajtrk čokolino, potem pa štiri konjake 😆
No ja, čokolino je bil, s konjaki pa ne čisto tako.
Segonzac in blizu njega Cognac ležita v centru centra regije, ki prideluje konjak. Pri tem je odločilna plast zemlje ustrezne sestave, pod njo pa debela plasti apnenčevega drobirja, da lahko trte poženejo korenine tudi 10m globoko.
Vse znane hiše imajo organizirane oglede in za njih zaračunajo 25, 35 evrov in več. Uspeli mi je najti boljšo, bolj butično varianto. V vasi Segonzac že od 13. stoletja živi družina Frapin, ki je v prvih stoletjih pridobivala vino, vmes so bli še kraljevi apotekarji (dobili grb), pa eden od njih je bil pisatelj, od izuma konjaka pa so v tem biznisu. Pa še enkrat vmes so si kupili avto, ki še dela.
V primerjavi z velikimi konjakarji so skoraj mikro, imajo pa kot edini na svoji nalepki uporabljeno besedo Chateau. Da to smeš, moraš: imeti grad (ga imajo), predvsem pa moraš imeti svoje vinograde v regiji ter tudi vso predelavo do flaširanja svojo in v tej regiji. Na kratko: imajo 240 ha vinogradov, pridelajo 3 mio litrov vina (rahlo kiselkasto, zato ni dobro pit, je pa vrhunsko za destilacijo). Iz 9 litrov vina naredijo 1 flaško konjaka, od VSOP za 60 evrov do flašk po 300 evrov, za neko flaško, okovano v zlato oblekco pa lahko odšteješ tudi 10.000 evrov. Jaz še nisem dobil upokojenskega regresa, zato sva kupila nekaj bolj iz vstopnega segmenta.
Še to. Ogledu sva bila sama s šefom komerciale, ki nama je v lepi angleščini razložil veliko zanimivih reči, potem pa še postregel z degustacijo, pri kateri pa je poskrbel, da se ga nisem napil, saj me je čakal mal večji transfer. Kako pozorno od njega 😡 Dal nama je tudi nekaj izbire za 4 mikrokozarčke, zato sva izbrala niz konjakov, ki so po letih staranja segali čim bolj v najina leta. Za čist tadesnega je pa takoj povedal, da si ga ne morva izbrat.
Glede na to, da je konjak ena od francoskih ikon, je tak ogled kar mus.Okumaya devam et