Odisejada izbire kampa

Gladko je šlo čez mejo! Res sva v EU, a ceste slabše kot v Albaniji, naselja pa isti, napol končani stil. Za popestritev kravice namesto ovc 😁. Natankava na prvi pumpi za mejo in itak da je bila najdražja od vseh kasnejših 🙈jao, kot bi bila amaterja 😁Pot teče počasneje, kot sva planirala in projekt iskanja kruha v Igumenici izpade kar hazarderski, ko naju Google zapelje v enosmerno ulico 🙈, na koncu kruha itak ni bilo... Je že pozna ura. In najdeva camp No. 1., sva že kar malo hin... Gledava izpred vhoda not... Kamp zgleda poln in na prvi uč res majhen... Razmišljava, bo kaj počet... Pa jo mahneva dalje do Camp no. 2. celih 40 km stran... Roko na srce, to je bilo moje maslo (Heli)... K sreči je ta cesta hitra in do kampa prideva v rekordnih 40 min. In ugotoviva, da je ta res bolj prazen... Saj je skoraj še zaprt... Ob obali, daleč od mest... A brez signala, Andrej pa jutri dela! 🙈 Vmes se stemni... parkneva, se gledava... En Limoncelo za pogum... In odločitev pade... Nazaj v camp No. 1... Ko prideva, je ura skoraj 22.30. K sreči receptor ne komplicira in naju spusti not... Se izkaže, da je placa ful, kamp kar velik, signal in WiFi pa v top formi. Končno večerja... Ob 23 sicer, a po grškem času, ki je +1h. Ojej...Leia mais