Dolina Valgrisenche, prvič

Sva našla en sprehod ob umetnem jezeru, ma se nisva znala prav ustavit in sva kar šla na začetek jezera.
Sparkirala sva se na koncu možnega dostopa navadnim smrtnikom z avtom. Ves čas nisva bila ziher glede vremena - je kazalo ok, nad nama pa ni bilo preveč suho.
Najprej sva naredila res quick tour po propadlem zaselku hiš (cca dve minuti), potem pa lagano odšla po dolini Valgrisenche (ne moreva in ne znava tega imena sploh spregovorit, kaj šele, da bi to naredila prav).

Lušna dolina, na koncu katere je ena koča, poti do ene sto jezer in nekaj ledenikov. Sva šla samo tako daleč, do tistega ovinka, kjer sva lahko pofotkala zmrznjen led od daleč, potem pa se jadrno obrnila proti avtu, ker je že začelo nebo grozit z grmenjem in strelami.
In evo, na pol poti nazaj so priletele ledene kugle toče in k sreči ravno v bližini parkiranega bagra, tako da smo se vsi trije stlačili pod njega in počakali, da najhuje mine.
Zdaj Helena kuha curry, kaplje ropotajo vsake toliko časa, midva pa razmišljava, al it jutri na Valgrisenche še drugič al ne.

Žal tu ne moreva prespat in se je treba vrnit najmanj do jeza. Je pa cesta vsaj adrenalinsko čudovita :)Weiterlesen