Col de l'Iseran

Evo naju, tam gor na prelazu Col de l'Iseran... Matr je visok, 2.770 metrov. In doooolg klanec do njega. Midva sva v eno stran imela skoraj 25 km.

To so doživetja, ko se čas meri z metri. "Kolk še?"
"Osem kilometrov."
"Ma... Kolk še višincev!?"
"Aja... Sam še 650 metrov... A greva, kdo bo prej?"

Tako nekak v neskončni klanec. Danes sva trofnila nedeljo in pol Italije je z motorji rinilo ravno čez ta klanec (da Francozov niti ne omenjam). Pa avti različni, od Trabantov (ok, pretiravam) do vseh vrst Ferrarijev in njim podobnih. In težko to ujet na fotko, ker so oni že tri ovinke naprej, preden jaz svoj telefon odklenem... Ma sem ujel enega parkiranega starega Jaguarja 🙂 sam je bil brez Jamesa... Jamesa Bonda!

Z vrha res čudovit razgled 😍, a kaj ko nama je leden veter prepihal vse plasti, ki sva jih zvlekla nase, pa še vedno je bilo "mraz ko pes", bi rekli Štajerci. No, saj na skoraj 3.000 mnv je to kar logično... Sva pa bolj počasi vozila dol, vzdihovala oh in ah in se ustavljala za "sam še eno fotko 🙂".

Helena je carica in vsa čast njej, da je prigurala do vrha. Baciota sva si delila pol poti in revež je prišel domov skoraj bolj skurjen kot midva - namesto, da bi spal teh nekaj ur, ga premetava v tisti njegovi prikolci sem pa tja. Vmes sva mu vseeno dodelila nekaj časa za razmig nog in pa lulanje.

Fajn kljukica, tale vzpon. Se pa oba s Heleno strinjava, da je bil prvi (Col de Nivolet) vseeno lepši in bolj prijazen do najinih kolen.

Skupaj sva prevozila cca 50 km in 1.200 višincev (Komoot nekaj muti s temi višinci 🙁) v šestih urah. Če ne bi tako mrzlo pihalo na prelazu, bi ostala dlje kot tiste pičle pol ure. Pogledi naokrog so res veličastni.Read more