Budimpešta_dan 3

Tretji dan je tu in po jutranjih omletih jajčkah je bil čas za obisk največje sinagoge v Evropi in 2. Največje na svetu, kot je pisalo pri vhodnih vratih Sinagoge. A pred tem sva šla še enkrat v Narodni muzej Madžarske, kjer sva si hotela ogledati World press fotografije. Hvaležna da sva si zjutraj pri zajtrku kupila online karte, greva mimo dolge vrste direktno v muzej. Slike ljudi po svetu, ki te pustijo odprtih ust in razmišljanja, kako smo lahko veseli kje smo se rodili. Po ogledu fotografij in hoji proti Sinagogi se sprašujeva kako so lahko ljudje tako kruti, kaj te privede do tega, da hladno ubiješ človeka?
Vstopnina za Sinagogo je bila za 2 osebi 50€, kar se nama je zdelo dosti veliko, ampak ja, greva notri če sva že tu. Mimo pregleda kot na letališču greva kar naravnost mimo zunanjega pokopališča v kletne prostore muzeja. Prikazane so nazorne fotografije z opisi iz časa 1., med in 2. Svetovne vojne. Nekaj kar nisva, mogoče, želela brati in sva na hitro šla mimo. Nato pa stopiva v kapelico, kjer meni zaposlena oseba ponudi papirnato okroglo čepico, takšno kot nosijo judje. Se mu zahvalim in zavrnem, nato pa šok. Moški mi jasno glasno reče v nemškem jeziku "Raus", kar pomeni naj izginem ven in zveni zelo ironično, da to izgovori Jud, ali se to samo meni zdi🤔? Malo šokirana, Tamara mogoče še bolj, greva iz kapelice in se sprašujeva, ali je to res normalno, da plačava 50€, za cerkev in možakar ne more pokazati malo razumevanja in razloži, da je to obvezen del njihove kulture?! Če se malo pošalim, mogoče pa sedaj malo bolje razumem Hitlerja...imeli so denar, bili so osorni in samosvoji🤔🙃. Ogledava si še notranjost, kjer so prav tako delili čepice, ampak tokrat prijaznejši gospod. S čepico se sprehodiva skozi notranjost, kjer je sigurno drugačna, kot pri ostalih verah, narediva nekaj slik in nato ven. Čepico odložim poleg fanta na klopi in v upanju, da si jo bo pa nekdo shranil, namesto, da roma v smeti.
Ura je še zgodnja, imava čas za še kakšen ogled. Greva v smeri gradu, ki ni tako obiskan kot Budimski, ki ponosno stoji nad Donavo, ampak se nahaja v parku na SV strani mesta. Kljub temu, da ni bil tako blizu, se odločiva za peš hondo, kar se je na koncu izkazala kot dobra odločitev. Komaj sva štartala, ko naletiva na podobno ulico kot včeraj, le da je bila ta tokrat bolj civilizirana, ali če rečemo normalna za naše pogoje. Ogromno štantov različnih ponudb, barov in dogajanja. Tudi Jamie Oliver restavracija se nahaja tam. Po ogledu in pijači se odpraviva dalje, zadovoljnja, da sva tako na srečo naletela na nekaj tako zanimivega. Pot, ki je v osnovi bila daljša kot ostale naju spravi do lakote in se ustavima v Spar-u, ki je v Budimpešti popularen in si vzameva vsak svoj sendvič za po poti. Po nekaj času hoda le prispeva do parka, kjer se nahaja tudi muzej glasbe, etnografski muzej in tudi najin grad. Park je zelo lep, urejen, različne tematike, gradpa je posebej izstopal. Velik, mogočen, z lepo arhitekturo kar kliče po tem, da ga fotografiraš. Sprehodiva se okoli, malo nastavima najini telesi soncu, da naju nahrani z D vitaminom, ampak ne greva notri. Narediva krog in nazaj z javnim prevozom do centra. Tamara ima malo načeto zdravje in je čas da greva proti domu. Pozno popoldne in večer preživiva ob večerji in branju knjige 😃Baca lagi