Bratislava_dan 6

Na tej postelji spim presenetljivo dobro, danes celo do 8. Ure zjutraj 😅.
Tamara že nekaj časa kašlja in jo že malo utruja, tako da sem se po zajtrku sam odpravil proti gradu. Danes ni torek, zunaj je lep sonček, tako da bo sigurno iz vrha vzpetine lep razgled na ravno okolico. Prvo sem šel pogledati vse te vetrnice, ki se vrtijo samo na avstrijski strani, ki je dejansko že čez Donavo. Stotine teh vetrnic se vrti in ponoči se samo vidijo rdeče utripajoče lučke. Do gradu pridem malo pred 10. Uro, ljudi je polno, celo nekaj avtobusov je parkiranih pred gradom, torej bo gužva - gasa noter. Pridem do prodajalne karte, nikogar tam, grem na notranje dvorišče, nekaj ljudi čaka pred vrati. Sem ter tja hiti res ogromno ljudi a od zaposlenih nikogar. Ura kaže 10:05, še kar nikogar, na vratih ni zapisa, da bi bilo karkoli zaprto, ker je praznik. Počakam še nekaj minut in nisem edini, ki se sprašuje, "bo to odprto danes?" Grem dalje, ogledam si še baročni vrt in nato dol iz vzpetine. Odkrijem mesto, kjer je pred leti stala sinagoga, ki so jo zaradi potrebi po gradnji ceste podrli, veliko je bilo negodovanj, na koncu je občina kupila le to in jo podrla. Kolikor sem zaznal tudi Slovaki niso bili ravno naklonjeni židom?! Grem čez mestno jedro domov, ker sedaj pa je že toliko toplo, da bo Tamari prijetno. Pojeva kruh z maslom in marmelado ter štartava. Tokrat se prvič v Bratislavi sprehodiva ob Donavi, kjer je lepo sprehajališče in veliko ljudi na njem. Greva do tam, kjer se bova lahko z zadnjega dela mestnega središča vključila vanj. V tem delu mesta srečava mnogo kolesarjev na cestnih kolesih, ki jih pred nisem, tako da so le pridni kolesarji 🚲. Po nekem času, da morava iti poizkusit njihovo tradicionalno sladico, ki je nekakšen rogljiček polnjen z makom ali orehi, tam izbereva še magnetek in okrasek za smreko. Po plačilu naju prijazen starejši par vpraša ali sva videla drugo sobo. Greva hitro pogledat in tam cela presenečena vidiva stare blagajne in začetk 20. Stoletja in nato še v drugi sobi ogromno takšnih in drugačnih aparatur, starosti 100 let ali več, tudi nekakšno prenosno skrinjo za sladoled, res zelo lepo in prav vidiš, da delat z dušo, pa čeprav bi lahko bila lokacija boljša in bi imela posledično več strank. Vsaj 2x narediva krog čez mesto, da najdeva primerno restavracijo in da poizkusiva kaj tradicionalnega. Tamara si naroči pohan sir s pomfrijem (baje ful tradicionalno), jaz pa jelenji ragu s kruhovi cmoki. Narediva še en sprehod na "novo" stran mesta za naju in se odpraviva domov k Mili. Imava pa še eno stvar za ogledat, sobe z ogledali, kjer se malo igrajo s tvojimi možgani. Tam imajo 6 različnih in 1 sobo z obrazložitvami in praktični primeri. Vstopnina 5€/osebo je skromna, za kar dobiš. Ker je bil to hiter ogled, naju še ni vleklo domov, zato greva v eno kavarno, ki svo jo že videla prvi dan in sva rekla, da je sedaj pravi čas zaradi bližine. Mačkafe se imenuje, in ja verjetno ste ugotovili...Notri imajo vsaj 8 mačk, no toliko sva jih uspela preštet. Te se mirno sprehajajo mimo tebe, katera te malo pogleda, druge čakajo pred kuhinjo, če bodo kaj dobile za pod zob, tretje pa spijo na nešteto mestih po baru. Zanimivo in predvsem drugačno, očitno funkcionira saj je bilo notri kar nekaj ljudi. Po varanju Mile z mačkami se odpravima domov, v upanju da naju ne zavoha 😅.Read more