Dan 15

Po tem, ko si je Urban umil noge v jezeru in, ko sva vse napokala v avto, sva se napotila proti kraju Bridgeport. Mimogrede, stvari je čedalje več, sploh ne vem kdo to skoz nekaj kupuje :D V kovček pospravim že skoraj vse, potem pa najdem še tisto majico, pa une čevlje, pa laptop. In je kufr poln, da se ga skoraj ne da zapret. Groza :)

Ker so bile cene goriva okoli jezera Tahoe grozno visoke (skoraj 2 dolarja na galono več kot so bile cene do zdaj), sva se odločila, da tankava nekje na poti. Ustavila sva se v kraju Minden. Med tem, ko je Urban točil gorivo, sem jaz po Tripadvisor-ju iskala kavarno. Do zdaj res nisva imela sreče in ker sem vedno jaz forsirala to kavo, mi je bilo Urbanu že kar težko reči, da sem našla novo kavarno, ker bo skoraj sigurno kava spet zanič. Našla sem eno luštno coffee to go (kava za sabo) postojanko, z imenom Nevada Joe Coffee on Main. Ocene gostov so bile zelo dobre, vendar se na njih ne smeva zanašat, saj so povečini ocene Američanov. Njim je namreč dobra Starbucks kava, ki je nama enostavno slaba. In to kako zelo. Kakorkoli, rekla sem si, dajva jim priložnost. Urban je naročil ledeno belo kavo, jaz pa klasičen kapučino, z veliko pene. Njihov kapučino je pri nas bela kava s peno. Zato ga pijem. Nisva mogla verjet, ampak ta kava je bila dejansko odlična. Končno! Well done, Joe ;)

Na območju, kjer bi se morala peljat po planu, imajo že od 4. septembra dalje požar, zato sva morala zavit na obvozno cesto. Na srečo nisva naredila velikega ovinka, mogoče sva se peljala le par kilometrov dlje. Je pa ravnino zamenjala vijugasta cesta, kar je bilo definitvno dobrodošlo. Srečala sva še par rančev in farm govedi. Govedi vrste Black Angus, seveda. To so tista črne barve. Mogoče sva na vsej poti videla 17 rjavih krav, ostala so bila vsa črna. Tisti, ki se na govedino spoznate, veste, da je vrsta Black Angus močno cenjena. Z razlogom.

Prvi današnji ogled je bil Ghost Town (mesto duhov oz. zapuščeno mesto) Bodie. Leta 1859 je W. S. Bodey s skupinico ostalih tu odkril večje najdišče zlata. Mesto je z zlatom največji razcvet doživelo leta 1876, česar pa Bodey ni doživel, saj je že leta 1859 umrl zaradi zmrzali. V času kopa se je nabralo za več kot 100 miljonov dolarjev zlata, nekaj je bilo tudi srebra. Zadnji rudnik je bil zaprt leta 1942, zadnje tri osebe pa so tu živele do leta 1943. Mesto je poimenovano po njenem najditelju, Bodey-u, zaradi pravilne izgovorjave pa so ime spremenili na Bodie. Ohranjenih je zelo veliko stavb, tiste, ki so v slabem stanju, obnovijo. Ravno v času najinega obiska so popravljali streho na eni od njih.

Nadaljevala sva do še enega jezera, danes je bil na sporedu Mono Lake. Za razliko od tistega včeraj, Tahoe, tu kopalcev nisva opazila. Je pa res ogromno, mogoče se kopajo kje na drugem koncu. Za tem sva se ustavila v mestu Lee Vining. Že od začetka potovanja dalje kupujem papuče. S sabo jih nisem jemala, saj je bil namen, da kupim ene poceni tu in jih tu tudi pustim. Ko sva bila v trgovinah, kjer so jih imeli, se seveda nihče od naju ni spomnil, da bi jih kupila, ko sva jih namerno iskala, jih pa niso imeli. Zavila sva v prvo športno trgovino in jih začuda dobila. Imeli so take z ameriško zastavo, pa sem dobila veto. Buuu :D

Današnja nočitev naju čaka v mestu Bridgeport, v hotelu Bridgeport Inn. Posebnost hotela je, da je bil zgrajen že leta 1877. Sobe so opremljene v starinskem slogu, a vseeno moderne, s klimo, WC-jem in tuš kabino. Prebrala pa sem, da naj bi tu strašilo, v sobi številka 16. Še dobro, da sva midva v sobi številka 4 ;) Hotel ima tudi svojo restavracijo. Že na check-inu sva opazila letake ranča pri katerem nabavljajo govedino, Black Angus. In si jo, seveda, privoščila za večerjo. Kos pljučne, z zelenjavo in sladkim krompirjem. Zraven pa v domačem okolišu pridelan Cabernet. Vredno vsakega dolarja.

Jutri občudujeva nov narodni park, Yosemite, potem pa počasi proti San Franciscu. Naj se smog pobere že zdaj, da bova most Golden Gate lahko občudovala v polnem sijaju.Read more