Dan 16

Naplahtali so naju. V Bridgeport Inn-u sploh ne straši. Očitno se je teta v beli halji naveličala vseh teh hillbilly-jev, ki jih je tu res veliko. Prijazni, ampak zelo posebni :D Hotelu se malenkost pozna, da je bil zgrajen leta 1877, predvsem pri mešanju mrzle in tople vode. Grem pod tuš, si končno nastavim primerno temperaturo vode, po 10 sekundah začne teči ledena. Am, kaj se dogaja? Toplo odprem malo bolj, čez nekaj časa začne teči skoraj vrela. Jao. Očitno je vsakič, ko je nekdo v ostalih sobah odprl pipo, mojo mešanico tople in mrzle vode pokvaril. Podobno kot pri nas doma v Hotiču, hihi :D

Zjutraj naju je prebudilo glasno vriskanje s ceste. Mimoidoče so sredi ceste pozdravljali člani bratovščine E Clampus Vitus, ki se zavzema za ohranjanje ameriškega zahoda kot je nekoč bilo. Posebno mesto ima tu spomin na kopanje zlata in vse kar je dobrega in slabega ta obrt prinesla. Vsakemu, ki se je peljal ali sprehodil mimo, so mahali in mu zaželeli dobrodošlico v mesto. Bratovščina je eden glavnih razlogov, da je mesto Bodie (pisala v prejšnji objavi) danes še vedno ohranjeno kot je.

Iz Bridgeporta do parka Yosemite pelje cesta čez prelaz Tioga. Če mi ni bil ta še bolj všeč kot sam park. Čudovita pokrajina, razgibana, zelena, z jezerci na vsake toliko. Lepo! Sredi prelaza sva bila celo na višini za slovenske razmere nedosegljivih 3020 metrov in s tem podrla rekord. Kar je pa najbolj zanimivo je pa to, da sva se še isti dan spustila na višino 20 metrov. Ne vem, če sem se kdaj poprej v enem dnevu tolikokrat prijela za nos in pihnila, da sem izenačila pritisk.

Že kmalu po vstopu v park, sva ob cesti srečala 2 lepi srnici. Ker je bila cesta prazna, sva se ustavila in bila prepričana, da bosta zbežali. Jaz ne vem kdo vse te živali udomači, saj sta tudi ti dve ostali na mestu, kot že kar nekaj živali, ki sva jih do zdaj srečala. Uspela sva naredit kar nekaj luštnih fotografij. Medveda pa nisva videla nobenega, čeprav je vsepovsod ogromno tabel, ki na njih opozarjajo.

Verjetno najbolj znana kamnita struktura v parku Yosemite je El Capitan. Vsaj za nas, ki smo uporabniki operacijskega sistema Mac OS :D Za ostale pa Half Dome. Ta je najvišji in sicer znaša njegova višina zavidljivih 1524 metrov. Torej razdalja od doline pa do vrha znaša 1524 metrov. Kilometer in pol. Waw! Večina najbolj obleganih pohodnih poti je do slapov. Teh je tu res veliko. Pobliže sva si ogledala Bridalveil in Vernal. Prvi meri 190 m, drugi pa 97. Je imel pa drugi veliko večji pretok. Bila sva čisto blizu, vmes naju je parkrat kar dobro poškropilo. Glede na temperaturo 31 stopinj, več kot dobrodošlo. Bi se šla tudi kopat, pa so kopalke ostale v dolini ;) Našla sva si skalo v bližini slapu, kjer sva načela sendvič. Nista minili 2 minuti, ko je do naju prišla veverička. Fehtarit :) Sva upoštevala navodila, da hranjenje živali ni dovoljeno, zato je šla veverička fehtat drugam. Pa mislim, da je tudi potem ostala praznih ust, saj večina obiskovalcev navodila upošteva.

Vrnili so se Mustangi. To je avto, ki sva si ga v štartu želela in katerih se na okoli vidi več kot listja in trave. Vendar le na turistično najbolj obleganih koncih. Zdaj, ko sva bila nekaj dni izven teh območij, jih praktično ni bilo. Ko smo že pri avtomobilih. Pri BMW-ju se je pojavilo opozorilo, da je avto zrel za redni letni pregled. Že 3 dni nazaj sva klicala Alamo, kjer sva avto rentala in pojasnila situacijo. Rekli so, da poiščejo najbolj ugodno rešitev in naju pokličejo nazaj. Pa do danes niso, zato sva jih klicala ponovno. Operaterka je povedala, da je bilo takoj naslednji dan zabeleženo, da avto vrneva v eni izmed Alamo izposojevalnic, da opravijo servis, midva si pa izbereva nov avto. Le ena težavica: naju glede tega ni nihče obvestil. Ah ta slaba podpora uporabnikom :) Peljeva se proti San Franciscu. Vse potrebno bova uredila na letališču, kjer se nahaja Alamo baza. Avto nama je zelo prirasel k srcu, kar težko ga bova dala stran. Vendar, če druge ni ... Mogoče pa zdaj dobiva Mustanga :) Rdečega ;)Read more