Dan 5

Tokrat naju je pokonci ponovno vrgla budilka. Pred odhodom iz Milana sva se odpravila v bližnjo trgovino Carrefour in nakupila italijanske dobrote – vino in pasta – nato pa nadaljevala pot do zadnjega mesta na tokratnem potovanju, Verone. Ponovno sva imela malo izzivov z iskanjem nastanitve, B&B Valverde se imenuje, a nama je tokrat uspelo že v drugo. Soba je bila znova v bloku, praktično enak princip, kot soba v Milanu. Sobe oddaja družina, sprejela naju je mati lastnika in nama prijazno povedala, kaj si v Veroni ogledati. Hitro sva odložila prtljago in se peš odpravila proti središču mesta. Za vsak pohod se je potrebno okrepčati, zato sva to tudi storila. Ustavila sva se v baru, ki je hkrati še vinoteka. Super! Ko bi le bila tudi natakarica. V ponudbi so imeli opcijo, da naročiš 2 dl vina in je potem 1 dl ceneje, kot če naročiš le 1 dl. Ker je bilo zunaj 100 stopinj, sem prosila, če mi lahko drugi dl prinese malo kasneje. S kar nekaj zmrdovanja se je strinjala. Vmes je šlo mimo naju že ogromno turistov (sedela sva zunaj, na ulici), ko je vino le prinesla. A le vino, brez prigrizkov, kot je to v navadi, pa ravno zdaj, ko sva bila kar lačna. Nisva pa želela jesti konkretnega obroka, ker sva po ogledu mesta imela namen iti na večerjo. Gledava ostale mize, vidiva neke posodice, ki so bile sicer prazne, a bi lahko bili prej notri prigrizki. Nič, prigrizkov ne bo, lačna sva, dajva naročiti eno foccaccio. Izbrala sva tako z mortadelo, mozzarelo di bufalo in pistacijami. Božansko! Ves ta čas sva pa opazovala situacijo s prigrizki. Ugotovila sva, da so diskriminatorni do tujcev. Vsem domačim gostom so prigrizke prinesli, tujcem pa ne. Nesramneži! Sploh pa zato, ker sva kasneje na računu opazila postavko olive in sir, katerih vrednost je bila 0 EUR. Ker nisva bila pri volji za prerekanje z natakarico, sva šla sita in napita dalje proti centru mesta.

Veronski amfiteater sva si ogledala od zunaj, sva se pa dogovorila, da si bova nekoč ogledala eno od opernih predstav, ki jih organizirajo v notranjosti. Amfiteater je eden najbolje ohranjenih na svetu. Nekoč je sprejel skoraj 30.000 ljudi, danes pa si operno predstavo lahko ogleda 22.000 gledalcev. Sledil je ogled Julijinega balkona in njenega kipa, kar naju ni preveč fasciniralo. Morda je k temu pripomogla tudi gneča na dvorišču. Do kipa tako niti nisva prišla, saj se nama ni ljubilo stati v vrsti. Sva pa opazila, da je ljudem fascinantno dotikanje Julijinih dojk, saj sta bili ti dve mesti najbolj obrabljeni. Sprehodila sva se še do nekaj veronskih znamenitosti, med drugim tudi do Romeove hiše. Gužva? Kakšna gužva :) Pot sva nadaljevala proti gradu, na katerega sva se povzpela z vzpenjačo. Skromnih 2,5 EUR stane vožnja, pelješ se pa lahko v obe smeri. Žal nama je na poti na grad zmanjkalo baterije v fotoaparatu, rezervnih pa s sabo nisva imela. Škoda, saj je bil zgoraj razgled prelep. Sva pa vseeno poslikala, z mobiteli. Kmalu po prihodu na vrh je začelo močno pihati, črno nebo je napovedovalo neurje. A nas je fronta za las obšla, konkretnih padavin tako nismo imeli.

Lačna sva se vrnila v center in se odpravila do restavracije, ki nama jo je predlagala gospa iz hotela. Zaprta, letni dopust. Odideva do druge, ki jo je predlagala, vse mize zasedene. Pokličeva nekaj restavracij v okolici, vse polne. Poskusila sva še s tretjo, ki jo je predlagala gospa, ta je bila picerija. Na srečo so imeli na voljo še kar nekaj miz, je bila pa picerija ogromna, z večimi prostori. Spomnila me je na Jurmana v Ljubljani. Poleg pice so imeli na meniju še ostale jedi. Urban je tako jedel pico, jaz pa testenine z gamberi in porom. Dobro, a brez presežkov. V primerjavi s to pico, je bila pinsa v Milanu bistveno boljša.

Fact petega dne: Lačna Barbi, sitna Barbi :)Read more