ITA Road Trip

Spala sva do 9h. No, Barbi, Urban je še malo dlje potegnil. Soba in kopalnica sta sicer zelo dobro opremljeni, kopalnica je videti nova. A pritiska v pipah nobenega. Asociacija na ZDA. Namesto mrzle vode teče mlačna, vzrok za to je verjetno pregretost bloka in celotnega Milana. Tu je namreč kar toplo, okoli 33 stopinj je čez dan. Klimo imava nastavljeno na 16 stopinj, kolikor jo je nastavil Ricarrdo, pa niti pod razno ne prideva do točke, ko bi lahko rekla, da je v sobi hladilnica.

Ker zajtrka tu nimava, sva se odpravila na enega oz. je bil kar brunch, saj je bila ura že blizu 12. Urban si je naročil skromni zavitek iz listnatega testa polnjen z vanilijevo in češnjevo kremo, jaz pa bogati jajček v toastu z lososom in avokadom. Po vrhu pa še malo grškega jogurta. Sem bila prijazna in sem podelila :) Restavracija je zelo luštna, s prijetnim natakarjem in "up to date" tehnologijo. Na voljo je namreč QR koda, ki jo poskeniraš in račun poravnaš z izbranim plačilnim sredstvom. Midva sva izbrala Google Pay. Plačilo brez posredovanja natakarja. In zdaj se vprašava, kdaj bo kaj takega na voljo pri nas :) Mogoče pa premalo hodiva v slovenske restavracije in je že :D

Odpravila sva se do današnje glavne znamenitosti, Duomo di Milano oz. milanske stolnice. Gradili so jo skoraj 6 stoletij in je 5. največja katedrala na svetu. Resnično je veličastna, v celoti grajena iz marmorja. Ideja je bila, da kupiva karte in se na ogled opraviva sama. Potem naju je pa zahakljal vodič in naju prepričal v skupinsko vodeno turo. In ni nama žal, saj sva slišala kar nekaj zanimivih informacij, ki jih sicer ne bi. Npr. zakaj je pod stropom oltarja rdeča pika. Googlajte :) Po zaključku vodene ture sva se povzpela še po 250 stopnicah in si na strehi Duoma ogledovala ostale strehe milijonskega Milana.

Ogled centra sva nadaljevala v galeriji Vittorio Emanuele II (nakupovalni center), kjer sva obiskala trgovino, kjer imajo verjetno najcenejše stvari v vsem nakupovalnem centru. Obiskala sva trgovino s cigarami :) Na poti do izhoda sva naletela tudi na kartonastega Dončića (Fibin oglas za Eurobasket 2022), se z njim pofotkala (how silly are we) in se odpravila na najdražji Aperol Spritz na celem potovanju. 12 EUR so nama vzeli. To pijačo sva si privoščila v na videz zelo uglajeni restavraciji. Prijeten prostor, čiste mize, lepo aranžirane, uglajeni natakarji. In potem prideš v WC in se vprašaš, če si morda zašel v WC, ki pripada na pol zapuščenemu kebab lokalu, kjer krpe ali čistila niso uporabili že vsaj 2 meseca. 20 let nazaj pobeljene stene, popraskan omet, školjka brez pokrova, pajčevine v vseh možnih kotih in še kje, umazan umivalnik in pipa polna vodnega kamna. Vsaj voda je tekla in presenetljivo je bil na voljo tudi toaletni papir. Ne morem verjeti, da kaj takega dopustijo. In to v čisto vsakem lokalu, kjer sva do zdaj pila ali jedla. Resnično me je pa presenetilo, da je bila enaka situacija tudi v restavraciji na nivoju, kot je bila ta.

Prehodila sva dobršen del centra Milana, vmes obiskala tudi vinoteko, nato si pa privoščila aktivnost, po kateri Milano slovi – šoping!! Nii bil pa to konkreten šoping, kupila sem si le 2 kosa oblačil. In enega od teh sem že dolgo iskala in tu le dobila - plisirano krilo :)

Nakupljeno blago sva odnesla v hotel in se odpravila na večerjo. Tokrat je padla pinsa. Pinsa je podobna pici, le da testo vsebuje več vode, testo pa vzhaja od 48 do 72 ur. Pa ponavadi so pinse ovalne oblike. Pinsa tudi malo bolj hrusta. Jedla sva jih že v Ljubljani, a ta tu je bila par nivojev boljša. Že hrana je bila super, potem so mi pa namešali še konkreten Campari Spritz. Popolno!

Tudi danes sva naredila skoraj 20.000 korakov, zato bova po vsej verjetnosti tudi tokrat popadala.

Fact četrtega dne: Italijani so obsedeni z AirPods-I (Applova brezžične slušalke). Na ulicah jih nosijo vsi, ampak res vsi!Baca lagi