Marciana in Madonna del Monte

Ustavila sva se v Marciana in se podala na kratek sprehod po ozkih, skoraj povsem tihih ulicah. Mestece je delovalo umirjeno in skoraj zaspano – srečala sva le nekaj domačinov, ki so popravljali hiše, ter par, ki se je počasi sprehajal skozi vas.

Najprej sva si ogledala Fortezza Pisana, staro utrdbo iz časa pisanske oblasti. Zgrajena je bila v srednjem veku kot obrambna točka pred pirati in napadalci z morja, danes pa ponuja čudovit razgled na okolico in jasno pokaže, kako strateško pomembna je bila Marciana nekoč. Razgled od tam je res lep – mesto, griči in modrina v daljavi.

Od utrdbe sva se nato podala po križevem potu proti cerkvici Santuario della Madonna del Monte. Pot je lepo urejena, a ves čas vodi navzgor – brez olepševanja: to je pravi križev pot. Korak za korakom, v senci dreves, z občutkom, da si vsak meter res prislužiš.

Na vrhu te pričakajo stari, mogočni kostanji – razkošni, široki, skoraj veličastni. Res lep prizor. Tam Robin najde izvir, se odžeja in je videti popolnoma zadovoljen, midva pa za trenutek obstaneva na soncu in v miru.

Pot nas nato vodi še do skalne gmote z razgledno točko, od koder se odpre spektakularen pogled na Elbo in mesteca na tem koncu otoka. Morje je povsod okoli, modro in mirno, prizor pa tak, da se ti kar malo ustavi čas. Na trenutke me vleče v to modrino, a se hitro zavem, da čas za kopanje še ni prišel.

Na poti nazaj zavijeva še do skrite Marije pod skalo – majhnega, skoraj skrivnega svetišča, stisnjenega pod naravno skalno previsno steno. Kip Marije tam deluje tiho in zaščiteno, kot da je že stoletja del kamna samega. Zelo poseben, intimen kotiček.

Res lep sprehod v najlepšem delu dneva, ko je sonce še na polno sijalo. Zdaj pa se je pooblačilo, sonce se le še občasno pokaže izza oblakov – pravi trenutek, da zaključimo pot in si privoščimo kosilo.Read more