V Poggio sva najprej naredila tisto najbolj nujno stvar na svetu: skuhala kosilo. Brez razgledne restavracije, brez Tripadvisorja – čista klasika, domača jota. Nato še ena partija kart, da se potrdi, kdo ima danes srečo in kdo samo dobro voljo. Ker je bila ura še sumljivo zgodnja (prezgodnja celo za popoldanski dremež), sva se odločila za sprehod po mestu.
Sprehod je bil… kako bi rekla… zelo intimen. Mesto je bilo popolnoma pusto. Nikjer nikogar. Če bi zakričala “BU!”, bi prestrašila sama sebe. Edina družba (poleg Tonija in Robina) so bile skulpture, in teh ni bilo malo. Skoraj na vsakem vogalu te je gledala kakšna monumentalna forma Gio Pomodoro – italijanskega kiparja, znanega po svojih abstraktnih, masivnih delih iz brona in kamna. V Pioggiu so njegove skulpture zato, ker je bil z mestom povezan (tam je tudi ustvarjal) in so mu domačini očitno rekli: “Pusti nekaj za spomin.” In on je pustil. Kar konkretno.
Po nekaj krogih med skulpturami (in tišino, ki je skoraj odmevala) sva si rekla: dovolj kulture za danes. Če že ni ljudi, naj bo vsaj voda. In tako sva se – pametna, rahlo nasmejana in še vedno sita – odpravila proti morju.Read more
February 18 in Italy ⋅ ⛅ 13 °C