Proti domu

Evo… počasi zapirava najino elbsko poglavje.
Zjutraj naju je na trajektu pozdravilo sonce – kot da bi nama šepetalo: “Kaj že gresta? Ostanita še malo …”
Saj bi. Ampak nekje mora biti konec, da se potem lahko z novim veseljem vrneš.

Kaj reči o Elbi?
Majhen otok, a z ogromno priložnostmi za raziskovanje. Peš. S kolesom. Z radovednostjo.
Trenutno skoraj brez ljudi – mir, ki ga težko opišeš. Ustavljala sva se spontano, brez planiranja, brez stresa. Največja dilema večera? Levo ali desno parkirno mesto 🤣 Katero bo bolj “v libeli” za miren spanec.

Kaj pa varnost? Nama se je zdela odlična. Nikjer slabega občutka. Trgovine so lepo založene. Voda skoraj na vsakem ovinku. Servis sva opravila trikrat na super lokacijah – javni WC-ji ob parkiriščih so bili pravi mali luksuz. Poleti je verjetno drugače in je treba bolj ciljati na PZA ali kamp, zdaj pa je bilo skoraj prelahko.

Prehodila sva ogromno. Nakolesarila še več. Vsak dan malo višincev, malo razgledov, malo utrujenih nog – in veliko tiste tihe sreče, ko veš, da živiš točno tak tempo, kot ti ustreza.

Ostal pa je še izziv – najvišji vrh otoka, Monte Capanne, ki naju še čaka, pa sprehod po rozmarinovi poti in še kakšna kolesarska tura več...
Ampak tudi tako je v redu, kot sem ze rekla nekaj mora ostati za naslednjič.

Elba ni bila samo destinacija. Bila je mir, gibanje, svoboda, oddih ki sva ga rabila.

Se vrneva. 🌞

P.S. Po celem tednu nama je danes zjutraj zmanjkalo plina... naj mi kdo utemelji, zakaj ga zmanjka vedno zjutraj?Læs mere