Eisbruggsee

Jučer smo se nadobudno zaputili vidjet ovo jezero autom i skužili na pola puta da to neće moći bit samo tako nego ipak moramo planinariti do njega. I tak - opet rano buđenje, Šila je ostala čuvat kuću, a mi put pod noge i u brdo.
Nije bilo tako lagano planinarenje, napravili smo preko 1000 m visinske razlike ali se isplatilo, ponovno prekrasni krajolici, više od polovine puta smo paralelno hodali uz planinske potoke koji su žuborili, iznad nas ptice hvatale mušice i pjevale i u daljini se čuli svizci…al ni ovdje ih nisam uspjela vidjeti tako da sam samo zbog tog bila malo razočarana. Žiga je nosio kupaće - ali jedva izdržiš koju sekundu u tom jezeru koliko je hladno…s vrhova se otapa snijeg i ulijeva u njega tako da je otpala ideja da zapliva.
Iznad jezera je jako moderan planinarski dom do kojeg je bila muka doći - ono kad izgleda evo tu je a nikad kraja strmom putu po odronima stijena 🙈 Sok od maline je zato na kraju bio najfiniji ikad, točno onakav kao iz djetinjstva. I sad ide Žigin dio s boljim opisom jer on cijelim putem nije prestajao govoriti koliko mu je prekrasna ova ruta bila 😄

In točno tako! 🙂 Eden najlepših pohodov kadarkoli, verjetno najlepši glede na effort. Res sva naredila čez 1000 m višinca ampak tudi, če bi šla samo do jezera in naredila 800 m bi hodila po pašnikih, non stop ob potokih, po ozkih poteh, po široki dolini, čez potok, mimo ledenikov, med kravami, ovcami, končala pri jezeru pa non stop imela prekrasen razgled. Vse to sem že videl ampak sem rabil konkretno več kot 1000 m višinske razlike premagati. Pa še mimo 3 koč sva šla in tudi fino jedla. Tako da nisem mogel biti bolj navdušen kot sem bil.
Tihana je pa podrla rekord glede premagane višinske razlike in dokazala da je njen maximum 700 m samo v glavi. Edino na sliki se ne vidi njene jeze :), ko sva bila že res tik pod kočo, pa ni in ni hotelo biti konec čeprav sva vsakič predvidevala, da je za naslednjim vogalom. No, kot se reče... Predvidevanje je mati vseh zafukov... 😀 In prišel je tudi ta konec na 2550 m 🥳Læs mere