Druženje

Johnny nas pelje do hiše svojega bratranca, ki je skrita v gozdu, med poljem popra in majhnim ribnikom. Povesta nama, da je pridelava popra precej popularna za Sarawak, izvažajo tako beli kot črni poper (ista stvar, samo proces pridelave drugačen). Zelo gostoljubni ljudje, postrežejo nam s čajem, sladicami in pa tuakom, domačim riževim vinom.🥂 Iban ljudje so ornk pivci, in tudi goste veselo spodbujajo k pitju😅. Po drugem kozarcu sem Johnnyja prosila za polovičen kozarec, saj se v soparnem, 30°C+ popoldnevu, pijača hitro prime. On mi lagano natoči do roba poln kozarec in reče 'Iban say no half'. Za probat nam ponudijo celo domači med izdelan by 'stingles bees', za katerega za eno flaško računajo tudi po 100dolarjev! Noro dober med, vleče celo na sirup, s sadnimi prikusi, malo kiselkast. Nikoli do zdaj še nismo probali nič podobnega! 🐝🍯
Po slabih dveh urah klepetanja se vrnemo domov, kjer nas že čaka večerja. Prijazni poglavar, njegova žena in Johnnyjeva mama in sestra so nam pripravili celo pojedino. Ribe, piščančja obara, popražn midin, riž, kumarice in ziher še kaj. Skupaj smo preživeli klepetav večer, Finn in jaz sva jih zasula z vprašanji o njihovi kulturi in običaji, naš tretji člen Grant pa je šel bolj zgodaj spat, saj se ga je tisto riževo vino malo bolj prijelo😇🥴.
Za konec sva se s Finnom ob sončnem zahodu še pridružila ta mladim, ki so igrali kitaro in klepetali. En ' I wish you were here' od Pink Floyda iz najine strani, pa sva bila sprejeta v družabni krog.🥰Leggi altro