Pristali v Bogoti

Skoraj 14 urni let…dve in pol epizodi Housa, eno epizodo Bones, dva filma (Top gun Maverick klasika, in pa Rio!). Vmes še trikrat krajši interval spanja… dva precej okusna obroka in dve bolj zanič kavici. Pa smo že čez Atlantik🫣. Pristanemo v megleno Bogoto, skoraj bolj kot Ljubljana tako da feels like home… zunaj dežuje, a meni ni treba nikamor. No, moram čez carino in ven po ruzak in potem nazaj notri, ampak je vse na istem kupu in zelo lepo razločno označeno. V koloni pri carini se kar mal tresem… imam pripravljeno vso dokumentacijo, ki bi jo mogoče želeli, od prve rezervacije v Medellinu, dokaza o prostovoljnem projektu, cepilne knjižice, do ‘onward’ karte da kao januarja potujem v Peru. Še izpolnim nek obrazec za tujce ki potujejo v Columbijo, ki ga najdem nekje na spletu… pa me (sicer zelo resen) carinik vpraša samo za številko leta, s katerim sem prišla. Okej, štempelj, nasvidenje. 🙃🤗 in moram ga pohvalit, poštempljal mi je na eno na pol zapolnjeno stran v passportu, za kar sem mu bila zares hvaležna🙏.
Ruzak me že čaka na tistem vrtiljaku, ven si vzamem zobno ščetko in pasto in si hitim umit zobe😌. Potem pa na eno zasluženo kavico, saj vidim da ima en mali lokalček na letališču na veliko znak za latte vegetal☕️. Prijazno gospodično uspem v španščini vprašat, če lahko plačam s kartico. Ona mi da za probat nek vzorec lokalne drip kave in mi zraven na dolgo v španščini razloži nek proces pridelave in note/priokuse točno te kave. To razberem bolj iz konteksta, zares sem razumela le ene tri besede in nakoncu samo rekla ‘mmm delicioso, gracias’😅bo treba vaditttt, hitro govorijo…
Po tejle kavici se znebim ruzaka ponovno in skočim čez nevem več kateri security check dneva.Read more