Smarano, penziška sosta

Precej velika in precej zasedena sosta. Načelno sva med svojimi, ampak jbg leta niso pravi meter. Hecno je, ko so okrog tebe sami (precej zgovorni in glasni} penziči. Majkemi noben ne zna nič drugega razen Italijanščine. Mal sva mela issue pridet pod rampo na plac; telefon ne zna poklicat napisane številke, recepcija v baru vključno z barom kjuzo. So nama razložili, da se odpre ob šestih...ura je bila šest...no ujel sem bradača (samo italijansko), ki naju je spustil not, tko da evo, uizi...

Pot do tja pa čez hribe in doline, mimo obsežnih plantaž jablan in trt. Morda je še kaj, pa se ni videlo. Večinoma je vse pokrito in vidiš le, če prideš blizu. Jablane so ozke, nerazvejane, sajene na 50 cm v vrsto. In noro polne. Zanimivo za videt plantaže, ki zavzamejo celo dolino, vendar postane pokrajina zaradi pokritih plantaž, do koder seže oko, sčasoma precej nezanimiva.Baca lagi