Söldenske klančine

Midva sva mičkeno pritisnjena. Sva šla do Söldna, kjer je najdražji kemp doslej (kao nobel, kao hi-end turizem, kao maš savne džabak, pa na streho greš lahk ležat).
Sva šla spet Mal na kolesa, gor proti Rettenbachu, kar naj bi zneslo 1.400 in še mal višincev. Za cilj sva si zadala kočo malce nižje. 8 km gor in 900 višincev pomeni, da je ves čas strmo ko pr..... Ni bilo ekstremno, a 17% se je precejkrat pojavilo na Garminu. Koča fina, dans častijo zaradi Maričke z ne kakimi flancati s cvečken (slive) marmelado, pa muziko so imeli in bič ropotalci so zavzeli svojo pozicijo. Fino. Sva po juhicah odpeljala po dolini še naprej, a je bil klanec, ki ni bil videti nič posebnega, 13% ves čas. Vseeno malo preveč, da bi šla do vrha... Pri 2.300 metrih nad morjem sva obrnila dol. Letelo je na polno!
Sva se ustavila pred enim od vstopov na downhill poligon. Možakar je razložil, da je izica in da ni panike, da komot greva na poligon, namesto po dolgočasni cesti... In sva šla... Adrenalin ni pustil blazno fotk (OMG: lesena trasa z ograjo in žičnato mrežo po tleh, potem hudičevi ovinki strmi ko hudič...). Pomoje never ever ne greva na nekaj takega, kratek odsek je bil za vedno dovolj. Za peljat se po tem res rabiš 'jajca'...
Ampak ja, All over izkušnja naju je kljub strahu in adrenalinu, spravila v dobro voljo. Je pa res, da muskelfibri malce delajo (mogoče je smiselno it v savno...)Baca selengkapnya