Čudovite serpentine

A: Če pomislim na danes prepeljano traso, moram poudariti, da je šlo za lep potpuri konfiguracij poti. Po senčnati in peščeni krajšnjici smo ubrali pot po glavni prometnici, ki se je več ali manj 20 kilometrov blago dvigala do točke, kjer se je začel zaresni vzpon. Ves čas smo bili v zavetju globoke sence, kar je izdatno omililo siceršnjo jutranjo vročino. Sem pa tja je vonj po senu zahteval globlji vdih. Pedala so gladko tekla in, vsaj tako se mi je zdelo, smo bili kmalu na izhodišču vzpona. Po raznolikih okrepčilih v bližnjem lokalu pa je šlo zares.
Lepa cesta, sprva enakomerno vijugasta, potem so sledile čudovite serpentine, kot bi bile položene ena na drugo, in zatem odprta scena visokogorja z nekaj trave, a v večini skalovje in kamenje. Veliko je bilo kolesarjev-specijalkarjev, danes celo nekaj njih z gorcem, da o motoristih ne govorimo, čeprav jih ni bilo pretirano. Spet so nas očarale vedute, ki navdušujejo in ena asociacija od Boštjana, da cestišče od zgoraj nudi podobo otroške igre z vnaprej narisano cesto, je bila odlična. Na samem vrhu je bilo konec poti, le neka potka je vodila proti Španiji, kamor pa kolesarjem ni bilo dovoljeno. Konec vzpona je bilo eno veliko parkirišče, ena malo večja tabla in nakljucno raztrošena kolesa ter kolesarji, ki so zasluženo počivali. Iskal sem tablo, kjer bi pisalo Col des Tentes in jo končno našel nekje pri tleh. Ime vrha in nadmorska višina sta bili zapisani z zelo majhnimi črkami, kar ni niti malo podobno preostalim oznakam na vrhovih in prelazih v Franciji.
Sicer pa 2208 mnv je lepa številka. Po spustu do tam, kjer smo pred »plezanjem« okrepčali, smo šli še v bližnjo dolino proti nekemu velikemu slapu, a smo nekje sredi obstali, saj ni bilo dovoljeno za kolesarje, pa še vnaprej smo vedeli, da se do slapa kakorkoli ne bi mogli pripeljati.
Nekaj mi pa pri spustu ni šlo v glavo. Kako to da kar ni konca :).Read more