Moker bajk trail

Jutro s par kapljicami dežja, za vsak slučaj oba preveriva vremensko dogajanje in se odločiva za hiter odhod in vrnitev do enih. Vozila sva se po lepem makadamu ob Uni in prišla do kempa, kjer sva hotela včeraj prenočiti. Vsi prijazni, kuharice so ravno zavijale burek in so ponudile, da me naučijo. Bi kar ostala, če ne bi bilo šele pol desetih. No ja, mogoče bi bilo boljše, če bi. Par kilometrov naprej in v hrib so se začeli gostiti črni oblaki, ampak midva dalje. Meni ni bila opcija vračati se. In nekje sredi nič, na makadamski cesti je začelo deževati. Obrneva, dežuje, in se stopnjuje. Uliva, začne se toča. Pod drevesom se oblečeva in pokrijeva nahrbtnik. Nadaljujeva do prve hiše, kjer nama napušč nudi zasilno zavetje. Gospodarica je bila ravno zunaj in smo malo poklepetali. Po pol ure norega padanja se je počasi umirilo. Mokra do kože in s totalno premočenimi čevlji sva se spravila na kolesa in odkolesarila še 13 km do kempa. Med vračanjem in vožnjo preko luž, se je že prijazno kazalo sonce. Tuškejizem deluje 😉.

Ko se takole pelješ mimo ustaljenih poti, še bolj vidiš kakšna grozljivka je bila v teh koncih med vojno pred (že) tridesetimi leti. Kar nekaj hiš še ni obnovljenih in kažejo povsem prestreljena pročelja. Da je bilo v tem koncu res hudo, kaže (se zdi) tudi smerokaz, kjer piše 'Put spasa', še bolj pa pokopališča, ki so po vaseh in gričih povsem raztresena. Pred krajem Otoka je pokopališče na eni strani ceste, na drugi strani med cesto in železnico, pa še na drugi strani železnice in tudi ob hišah. Koliko mrtvih! Zaradi koga!Read more