ABC+30=MM

Zvečer pred odhodom proti domu sva nazdravila na vse videno in doživeto. Lepo je bilo. Šla sva skozi celo potovanje, mesteca, kolesarske izlete, dogodke in opažanja. Cilj potovanja je bil dosežen. Apulija, Bazilikata, Kalabrija, zaključek Toskana.

Kaj mi bo ostalo najbolj v spominu? Mnoga čudovita italijanska mesteca potisnjena visoko v hrib ali pečino, mnogo rož in še več malih uličic in neštetih stopnic, da se vprašaš, kako lahko poštar to vse obide. Itak da peš, drugače ne gre, nabira kondicijo. V Apuliji ogromni nasadi močno cvetočih oljk in polja maka. Srečanje s Suzi in Emilom v kempu pod oljkami pri Manfredoniji in skupni izlet na, v hribe skrit, Monte Sant'Angelo, onadva z avtom, midva s kolesi. Pa neskončno dolge prazne plaže (še brez ležalnikov in kopalcev). Idealen čas pred masovnim turizmom. Če se je našel kakšen človek, se ni kopal. Večinoma so se nama čudili, da sva šla v tako mrzlo vodo. Pa je bil užitek čisto sam plavati v morju čudovite barve in v objemu hladne vode. Sem vesela, izkušnje ledenega potopa, ker grem od takrat z užitkom v vodo. Pred dobrim letom bi pomočila nogo v vodo in ugotovila, da je mrzla. In to bi bilo to. Je Mitja hotel dopovedati enemu Italijanu, da je super, pa je samo nejeverno zmajeval z glavo. Za omenit je še čudovit izlet po Poti ljubezni, pot vodi navzdol do morja nad njim pa je visok klif z vdolbinami, ki nudijo senčno zavetje. Oh ja, tudi tam je bila dogodivščina, ko naju je krepko zalil val, naju in tudi vse kar sva imela s sabo.

Pa najine kolesarske podvige je tudi za omenit. Nabralo se je kar 420 kolesarskih kilometrov in 6.200 višincev in 1.751 minut sedenja na kolesu. Mitja ne izbira ravnine, tam ni toliko zanimivih stvari. Se pohvalim, za dva sem bila celo jaz inicator. Pa Lao River bogu za hrbtom, ne vem kje ga je našel, čez hribe in doline po ozkih, luknjastih, strmih in ovinkastih cestah. Se zdi, da tam ne more bit nič, pa je čudovita reka, kemp čisti odbitek, midva pa sama z dvema Angležema, ki sta ostala samo čez noč, ravno toliko, da smo imeli lep večerni klepet. Potem sva ostala sama z enim mačkom (ne alkoholnim, ta pravim). V Materi sva pa malo vedrila, malo hodila, malo plavala, se en večer družila s Celjanoma. Drugi Slovenci s katerimi smo se podružili je bil par iz Dolnic, smo skoraj sosedi, ona na vozičku že 5 let pa obideta mnogo poti. Cela carja.

Slovo od juga je bila tržnica v Salernu, paša za oči, kjer bi kar vse imela pa je hladilnik premajhen.

Proti koncu najinega potovanja sva šla še na polotok Argentario, ki se drži celine z ozkim jezikom in tudi z mostom. V spominu bo ostal kolesarski izlet, kjer sem začasno zgubila telefon na najbolj makadamsko razrukanem in strmem terenu. Šok. Itak, nazaj, ponovi vajo po razrukani poti. Ugotovitev, ni telefona. Še enkrat gor, Mitju se oglasi karabinjer. Uf, se oddahnem. Mitja vpraša: "Greva po telefon?" Ne, greva naprej, telefon je na varnem. Tako mimogrede pripomnim, da ne veva, do kdaj delajo, ampak se glas in misel izgubita nekje nad morjem. Seveda je bila postaja zaprta, delajo dve uri na dan. K sreči tudi karabinjerji obožujejo kavo in sva jih opazila v bližnjem kafiču. Prijazno in urejeno.

Še zadnji postanek v Saturniji s čudovitimi zunanjimi naravnimi kaskadnimi toplicami. Voda je ustvarila ogromno majhnih in večjih banjic, kjer se lahko namakaš ali nastavljaš masažnim curkom vode. Za obiskat, ampak je priporočljivo med tednom.

Omenila bom se kulinarične užitke, prvo večerjo v Rodiju, nato najboljši fish burger v Polignanu, ki tudi po najini pokušini potrjuje prestižne ocene, kosilo v gradiču, nekaj dobrih vmesnih jedač in najina kosila/večerje pred kemperjem. Časovna usklajenost, kdaj je kdo lačen, nama glih ne gre. Mitja ni lačen od zajtrka do petih, jaz pa vmes umiram od lakote. On bi šel na večerjo ob osmih, jaz pa takrat več ne rabim hrane. Sva nekako uredila. Pri zajtrku in večernem čipsu sva pa 100% usklajena. Vmes improvizacija. Zadnji večer sva končala kot pogosto, ob kwirklu, čipsu in kozarčku.

Lepo nama je bilo.

Pozabila sem pa še na nekaj tehničnih izzivov, na varovalko v stiku, dvakrat predrto zračnico, lažnemu opozorilu Hill holder unavaliable. Vse smo zrihtal. Zaradi zračnice sva spoznala simpatičnega kalabrijskega prodajalca, ki mu je čas nepoznana mera. Skratka, čudovito, sproščeno, za ponovit. Hvala mojemu družabniku, šoferju in snovalcu poti. Hvaležna za vsa doživetja.Les mer