• Mitja Tuškej
  • Maja Tuškej
  • Mitja Tuškej
  • Maja Tuškej

Vznemirljiva Španija

Pomladansko pohajkovanje po Španiji Okumaya devam et
  • Gezinin başlangıcı
    19 Nisan 2026

    Iz pomladi... v še večjo pomlad?

    18 Nisan, Slovenya ⋅ ☀️ 21 °C

    Pravzaprav nimava ravno predstave v kakšna vremena greva. Ziher bo topleje, najbrž bo več sonca. Koliko bo pa cvetočega in dišečega kot je tu, bova pa videla. Še vodo smo odprli tašči, da bo lahko zalivala in šibava do Francije.Okumaya devam et

  • Adios Liubliana

    19 Nisan, Slovenya ⋅ ⛅ 9 °C

    Pa sva se odlepila. V Padovi naju je pozdravil dež in naju vedno krepkeje spremlja. Razpetost med soncem na desni in popolna sivina na levi. Pač april. Cesta prijazno precej prazna, mimo naju je pičil Horse ambulance, prvič videla, da imajo konji tudi rešilca. Sicer pa Vintrica Flow deluje kot šus. Lepo se zapelješ skozi cestninsko mimo gužve, aparatek zapiska in to je to. Odlično, nobenega ustavljanja. Ena teta je napisala, da je s tem prihranila 2 uri, ko je potovala čez Italijo.
    Danes je plan Cagnes-sur-Mer, kar pomeni še malo manj kot 5 ur čiste vožnje. Se bo treba pa tudi kaj ustavit, se mi zdi. Se javljava.
    Okumaya devam et

  • La Colle-sur-Loup

    19–20 Nis, Fransa ⋅ ☁️ 19 °C

    Cagnes-Sur-Mer je padel v vodo. Kemp teta je bila neomajna, kemp odprejo jutri, danes ni šans. Itak, je rekla, je tod okrog ful kempov in jih je ene par zdrdrala v francoski angleščini, česar si ne moreš zapomniti. Ampak, sva si pomagala z asci kartica aplikacijo in se odločila za opcijo 21 € v La Colle-sur-Loup. Luškano. Rečica Loup je lepe barve, se da zaplavat, sam nisva. Pa da se it na sprehod v nek Vintgar, pa s kolesi do Vanče-ja, sam ne bova. Poanta je fino spat in jutri pičit naslednjih 540 do Španije.Okumaya devam et

  • Hola España

    20 Nisan, Fransa ⋅ ☁️ 23 °C

    Pa sva v Španiji, v bistvu šele na začetku. Cene bencina so do španske meje rasle z vsakim kilometrom, tukaj so pa lepo padle iz 2,452 na 1,713. Pot je bila avtocestno dolgočasna. Pred Marseille-jem je skalnat masiv, kjer naj bi videla orle. Nisva šla do tja poskušat srečo z orli. Naju je klical katalonski Cadaqués.
    Cadaqués je načelno najlepše mestece na Costa Bravi, eni najbolj poznanem in najbolj obljudenem delu španske obale. Mestece je belo, ljubko, ampak v tem času. Si ne predstavljam nabitosti zaliva poleti. Zdaj je zasidranih nekaj bark, v vodi pa ogromno boj nakazuje prazna parkirišča za plovila. V enem krasnem zalivu je Dalijeva hiša, ki se jo že z vrha vzpetine prepozna po dveh glavah. Ni kaj, ekscentrični Dali je znal uživati. Hiša je zdaj preurejena v muzej.
    Okumaya devam et

  • Sveti Pero Ribiški bo za spat.

    20–21 Nis, Ispanya ⋅ ☁️ 19 °C

    Bivakiranje ni čist totalno uizi. V Cadaquésu je bil na primer kamp poln, čeprav ti odcigajo 60 evraklnov. Sva se odpeljala na odbito parking lokacijo v nacionalni park, kjer se izliva reka v morje. Je nekaj za plačat (avtomatska rampa, listek in ko greš ven prisloniš kartico). Na ravni 10 evrov je za en dan. Natroseni smo po ogromnem placu med kanali in morjem. In ja, tuškejizem že dela. Samo tukaj dežuje daleč na okrog pa je sonce. Mičkeno sicer pada in ne bo dolgo... Miren, lep večer je pred nama. Fino je!Okumaya devam et

  • En del Coste Brave

    21 Nisan, Ispanya ⋅ ☀️ 18 °C

    Koj zjutraj sva pičila proti Begurju, kjer sem uočio dober kemp, kar je bilo smiselno, saj jih precej še ni odprlo vrat. Koj sva šla v aktivnosti. Ideja je bila gor dol biking do Cap Roig, potem peš naprej do skritega kopanja. No, za tako kombiniranje je fajn imet sabo ključavnico, ki pa je ostala v kempu. Tako je bil dopoldan samo kolo, kosilo, plaža, kopanje, kolo.
    Iz Begurja najprej dol 120 metrov, potem isto toliko gor (tudi 15% klanca je bilo), pa spet dol do Tamariuja, pa gor do krasnih razgledov z vrha (svetilnik), pa dol do Calelle. Krasna je. Krasen zaliv, čudovito mestece, super hranca. Kopanje v ene 17 stopinjah je pasalo. In nazaj do kempa...
    Okumaya devam et

  • Dalijev vikend sredi hoste

    21 Nisan, Ispanya ⋅ ⛅ 19 °C

    Popoldan je bil hiking time. Od Cap Ruig parkinga sva jo pičila v gozd. Prej sem klel Komoot, kjer sem zrisal hike traso, ker mi je ni pustil odpreti za usmerjanje. “Daj 6 evrov na mesec pa ti dam!“ Ne dam! Pomeni, da je šlo na Google, ki pa ni najjači v hostah. Mal sva se lovila (jaz bi šel na eno stran dol, Maja na drugo stran dol). Vse je bilo okej in sva naredila celo pot, kot je bilo zamišljeno (7 km, 222 višincev). Našla Dalijevo vikendico (pomoje je bejbe fural v uno od predvčerajšnjim, sem se je šel pa skrit) v popolnih vukojebinah. Usred hoste, majkemi! Faca. Pol pa dol, iskat lepo plažo. Mega lepa, a z rampo, ker se kao vse podira in je nevarno. En stric Francoz se je naredil francoza in šel dol... Midva pa za njim. Je bilo vredno prekrška. Top kopanje.

    Lep dan je bil. Še eden!
    Okumaya devam et

  • Salt d'aigua de La Foradada

    22 Nisan, Ispanya ⋅ ⛅ 21 °C

    Najbrž to pomeni slap Foradada. En kratek hike v gričevju ene 100 kilometrov nad Lloret de Mar. Lepe ceste, celo tri pasovna ne plačljiva in neprometna avtocesta pelje do 25 kilometrov pred izhodiščem. Urejen parking zastonj, lepi razgledi in sprehod dol v luknjo s slapom in nazaj gor. 3 kilometre in 160 višincev. Luškano. Prepovedano se je kopat in ne smeš plezat v luknjo. Nisva se kopala, sva pa splezala v luknjo...Okumaya devam et

  • Vic

    22 Nisan, Ispanya ⋅ ⛅ 25 °C

    Vic naj bi bil eno luštno mestece, pa sva ga prekolesarila po dolgem in počez, da bi našla kak šarm. Bo že držalo, da vzdušje delajo ljudje, tukaj jih je bilo pa malo, lokali prazni, pusto in nič kaj prisrčno. Najbrž je slika poleti precej drugačna. Je bila pa ljubka dogodivščina, ko sem stala pri kolesu in čakala Mitja, me je od zadaj za glavo prijela roka in mojo glavo obrnila k sebi. Ko je zagledala moj obraz, se je opravičila in hitela razlagati, da je mislila, da sem njena prijateljica. Pol sva pa malo kramljali, vsaka po svoje.

    Je pa tukaj res že pomlad v polnem razcvetu. Mak noro lepo cveti, sivka tudi, pa oljna repica in sploh vse cveti, akacije pa že odcvetajo.

    Btw: mitjà de transport je po katalansko prevozno sredstvo 🤪. Btw 2: grmi, a bo šlo mimo 🤩. Btw 3: camp 4night je že skoraj povsem poln.
    Okumaya devam et

  • Monserrat

    23 Nisan, Ispanya ⋅ ☀️ 17 °C

    To je turistična božja pot. Narod pride gor z vlakom, gondolo, avtobusi, avtomobili. Midva pa s kolesi (še ene par jih je bilo takšnih). Lep 9 kilometrski vzpon za 600 in nekaj višincev. Precej nežen, saj gre samo ene dvakrat strmina nad 10%.
    Je vredno videt kam gor med nore skale so postavili samostanski kompleks.
    Gor je en model postavil 'Stairway to heaven', kamor sva hotela splezat in se fotkat, pa so okrog postavili ograjo. Ziher je kak model dol padu...
    Fotke govorijo zgovoren jezik. In ja, ful mi je zanimivo, da so povsod narisane katalonske zastave in želja po osamosvojitvi.
    Okumaya devam et

  • La Musarra

    23 Nisan, Ispanya ⋅ ⛅ 15 °C

    Tole je skeri šit plac. Najprej je bila super fina vasica v hribih, ko so jo leta 1960 zapustili vsi prebivalci. Razlog je bil, da je bolezen napadla trto in je vse šlo k vragu dol v dolini, tile zgoraj so pa ostali brez možnosti prodaje svojih izdelkov dolincem in so morali oditi.
    Potem je zadeva ratala jako spiritualna, saj naj bi bil tu plac za vstop v novo dimenzijo, prevoznik tja je bila pa megla. En je zginil za 14 ur, v bistvu pa ga ni bilo samo dve uri (lahk tudi, da je bilo obratno). Potem so začeli precej množično zginevati, sam nobeden ni prišel nazaj. Megla pa je bila vedno posrednik... Tko da pravijo, da ni glih za bit tukaj (če je megla).
    Danes je sonce. In ko greš po vasi, se zdi logično, zakaj rabijo meglo za zginevanje. Pač, vas stoji na robu pečin! Sploh eden si jo je postavil totalno na robu, sam za stole je bil plac pred hišo... In razgled je imel nebeški, vse dol do morja. Genialno.
    Še tretja zgodba je. Pred vasjo je planinska koča s placom za ene deset kemperjev. Dve leti so jo prenavljali in nikjer nobenega infota, da je odprto. Sem včeraj našel nek lokalni španski camping app, kjer je tudi la Musarra in kao je odprto. Sva šla tvegat in sva se zapeljala do gor (1000 višincev). Koča zaklenjena (šit)... dobro, da sem šel okrog... je glih mulac it avta dajal stvari, saj je ravnokar prišel (mava srečo pač). Torej: dela, sparkirana in čakava meglo 😜.
    Sicer je tod okrog ful hajkov, očitno tudi plezalne stene (itak), saj se je ravno mimo avta usulo ene 20 mladih s čeladami in plezalno opremo. Jutri greva hajkat!
    Okumaya devam et

  • La Gorguina, hajk do slapov in tolmunov

    24 Nisan, Ispanya ⋅ ☁️ 17 °C

    Vreme ni bilo obetavno, tudi stric v refugiju je bil skeptičen, ampak sva vseeno šla iskat slapove in tolmunčke. Prvi je bil Riu del Gorg. Čudovito čista smaragdna voda. Mrzla, po moje ene 9 st. Glede na vreme nobenega od naju ni mikal potop v vodo. Sva nadaljevala po ozki potki skozi gozd, kjer ti varne oprimke nudijo razpoke v skalah, korenine in drevesa. In potem nov slap in tolmun in čudovita narava, in še en slap in tolmun. Na poti veliko rožmarinovih grmičkov in dišeče materine dušice. Sicer pa pot gor, dol, kot da te narava malo sprehaja in preizkuša kondicijo. Malo čutiva noge, zdaj že več ne vem ali od kolesarjenja ali hoje. Prišla sva do slapa La Gorguina in se spustila do čudovitega tolmuna. Se je treba kar malo potrudit. Nazaj grede se pot razširi in je kamnita gozdna cesta, prevozna tudi z džipi. Pa eno lisičko sem videla, ko je tekla čez cesto v gozd. Lep izlet, 7 km in 290 višincev, glih zadosti.Okumaya devam et

  • Ebretova mokrišča

    25–27 Nis, Ispanya ⋅ ⛅ 18 °C

    Zaenkrat je vse super, narava se nama ves čas ful spreminja. Dans sva z bajki prekrižala delto reke Ebro. Ok, samo 'mitja' del (zadnjič je bila kombinacija z mitjá in prevoznim sredstvom, zdaj je še boljš, ker 'mitja' pomeni pol, kot na primer 'mitja marathon', ki je pol maraton in potem 'mitja deltebre' je pol delte 😎).
    Če primerjam ta mokrišča s Camargue delto Rhone je tam bolj divje, je pa tale daleč od tega, da bi bilo bed. Lepe poti (ok, en kmet je glih dans podrl cesto, pa je bilo treba iti nazaj in okrog), lepi razgledi in 50 kilometrčkov palačinke (= ravno kot palačinka pomeni brez klancev). Na 30-tki odlična paelja z morskimi sadeži (realnimi, ne zmrznjenimi iz Japonske), jaz dva pirčka in naprej po krasni kolesarski poti ob reki Ebre in čez polja do L'Ampolle (bv) in na kopanje. Nič mrzlo, sva bila pet minut v morju.
    Btw: proti pričakovanjem ni (še?) nič komarjev.
    Okumaya devam et

  • Valencia

    26 Nisan, Ispanya ⋅ ☀️ 20 °C

    Orientacijski kaos so večja mesta od Ljubljane. Če se v hribih res dobro znajdem z branjem garminov, me tele kompliciranosti krožnih križišč, več pasovnic in znotraj tega (meni) ne logičnih kolesarskih stez (sicer so povsod) čist stresirajo. Ke pa nazaj, ker je bilo narobe, pa spet nekam, kar se zdi logično, pa ni... OMG! Naj bi bilo 7 km do oceanografskega parka, pa sva jih naredila 13. Sem imel idejo, da se peljeva po čudovitem parku, ki je v strugi nekdanje reke, pa sva odbluzila po nekih čudnih poteh ne glih estetskega dela Valencije. Ampak, na koncu sva ga našla in si ga ogledala. Fino. Masa rib, svakojakih, pa morski psi, beluge, pingvini, želve, kup raznoraznih ptičev in ful Slovencev (ti sicer niso razstavljeni, ampak priletijo na tridnevni izlet 🤪).
    Iz oceanografije sva šla jest do plaže. Milijon ljudi (in kup Slovencev), vse krcato, za hrano greš v vrsto, da te pripustijo. Paelja Valenciana je bila odlična! Dva pirčka pa tudi (tukaj so s količino jako slabi, sem se s tetico zmenil za največji pir kar ga imajo, pa je prinesla samo 3 deci).
    Nazaj grede sva zadela park. Genialno! Nora arhitektura, masa igrišč, fusbalplaci, folk leži na travi, res sva bila navdušena!
    Sva zavila še v staro mesto (spet Slovenci), ki je čist okej, ni pa, da bi padel na rit od nore lepote...
    Nazaj pa ponovno orientacija zanič in lutanje v iskanju poti do kempa. Skupaj sva prevozila 40 km (namesto 30).
    Kamp pa korekten in en sam za celo Valencio. Mora bit štala v glavni sezoni!
    Okumaya devam et

  • Alcalá del Júcar, mesto v skali

    27 Nisan, Ispanya ⋅ ☀️ 15 °C

    Alcalá del Júcar je v Albaceteju, to je
    prbl 125 km iz Valencie. Je slikovito mesto na vrhu hriba, vklesano v skalo v soteski reke Júcar. Mestece se uvršča med najlepša španska mesta. Očara z ozkimi strmimi ulicami, srednjeveškim mavrskim gradom, ikoničnimi hišami "cueva" in rimskim mostom. Pod njim reka in kaskade, ob njem park. V reki se poleti lepo hladijo in plavajo.

    Ta domovanja, vklesana v skalo, so res fascinantna. Enega sva si ogledala. Ima več sobic, dve kurišči, gospodarski del z orodjem in celo zajčnik in kurnik. Zajci so bili umetni, golobi tudi, kure so bile pa celo prave. Oba dela mesteca, ki ju ločuje reka, povezuje Rimski most. Vredno ogleda.

    Mora pa biti to poleti noro polno. Parkirišča so v glavnem prepovedana za AD, tako da... znajdi se.
    Navdušena, predvsem jaz, nad mnogimi prostranstvi maka, ki je še bolj rdeč kot naš mak. Pa ogromno nasadov pistacij sva videla.

    Je bilo pa to področje brez prometa. Bolj kot ne sva bila ene 40 km edina na cesti. Noro. Sama polja, nasadi oljk in pistacij... res lepo. Potem pa prideš do obale in še bolj nor masovni hotelski turizem in Benidorm. Sva se skopala in se odpeljala do kampa Ponoig. Nov, avtomatiziran (skozi app rezerviraš in plačaš ter odpreš vrata) in spedenan plac z bazenčkom, postavljen pod skalnate gmote.
    Okumaya devam et

  • El Castell de Guadalest in slapovi

    28 Nisan, Ispanya ⋅ ☀️ 13 °C

    Danes kolesarsko obarvan dan. Vreme ni bilo obetavno, ampak se je pogum splačal. Najprej do male vasice El Castell de Guadalest, zopet piše, da je to eden najlepših krajev. Očitno imajo španci veliko 'enih od najlepših'. Ni kaj, je res atraktiven. Stoji ob in na skali, v mestece prideš skozi skalo, potem pa se sprehodiš po tlakovanih uličicah, ki jih je prehodilo sigurno že milijone nožic. Povzpela sva se na stolp gradiča od koder je noro lep pogled na jezerce in reko. Kupila sva tudi spominek, morskega konjička, ki bo delal družbo ribicam iz Elbe. Tokrat sva zbrala keramiko, da ne bo rjavel kot rjavijo ribice.
    Nazaj grede je letelo navzdol mimo mnogih nasadov nešpelj in ker je vreme kar držalo, sva šla še do slapov Les Fonts d'Algar. Zelo lepo urejeno in lahko celo plavaš pod slapom.
    Kolikor sva se spuščala, sva morala tudi dvigovati. Grizla sva klance in skupaj naredila 38 km in 908 višincev in se vrnila ob prvih kapljah dežja.
    Okumaya devam et

  • Premik v lepše vreme

    29 Nisan, Ispanya ⋅ ☁️ 17 °C

    Je bila plan Bernia, strm in nehuman dvig, 608 višincev na 5ih kilometrih. Pa se vmes zgodi življenje in se zavijejo vrhovi v meglo in plani spremenijo. Tako bo monster Bernia ostala za kdaj drugič. Sva pa v miru počedila najin potujoči domek in sva na poti do Cartagene. Ceste so več kot lepe, kolesarske poti so urejene, v Bernidurju imajo celo svoj pas med obema cestama. Samo jaz sem včasih slab navigator pa mal prepozno povem ali narobe vidim, pa morava narediti kakšen ovinek več. Se zgodi in se dogaja.
    V Španiji so presenetile tudi čiste sanitarije, tako v kempih in camper stopih, kot tudi na javnih mestih. Slovencev na poti ne srečujeva, mnogo njih sva srečala edino v Valenciji na vikend turizmu. Sicer pa so v tem času ADjevci upokojenci in nekaj malega mlajših parov z otroci. Nama paše taka struktura, da je mir, nobene galame. Pa fajn mi je, da dobim povsod v trgovinah 'sin gluten' kruh in tudi v restavracijah sem dobila kaj zase. Se pa zgodi, da ponekod sploh ne vedo, kaj je gluten, pa potem gostje, ki so slišali, pomagajo z razlago. Luškano.
    Skratka, fajn nama je.
    Okumaya devam et

  • Cartagena... ni glih...

    29 Nisan, Ispanya ⋅ ⛅ 20 °C

    Od Cartagena sva pričakovala veliko. Ipak že 3000 let stoji tam. Res je, da ima fine ostaline, ki pa bi jih marsikje bistveno bolj rihtal. Sva se povzpela na mestni hrib z gradičem (in šopirajočimi pavi) in gledala dol na mesto. Ok. Rimski teater je fajn, ampak okrog njega so potem natlačene hiše, še vedno stare, a definitivno iz drugih obdobij kot teater. Ni glih nekega koncepta videt.
    Potem sva šla dol in se odločila za hrano v gostilnici z dovolj visoko oceno, a sva trčila v 'sin gluten' težavo. Vseeno sva se odločila za še enkrat paeljo, ki pa prejšnjim ni segla niti do kolen.
    Špancir naju je odpeljal v peš cono. To je bilo najs. Majo je navdušilo tlakovanje, oba pa balkonijade na praktično vseh hišah. Ne vem, a je to fora Cartagine ali vseh mest tod okrog. Bova preverila.
    Našla sva še par mega dreves. Noro. Fikusi!!! Okrog leta 1926 so jih posadili, ko so jih prinesli iz Avstralije.
    Okumaya devam et

  • Zamočil lokacijo, Librilla

    29 Nisan, Ispanya ⋅ ⛅ 22 °C

    Ideja je bila, da se parkirava v kampu, ki je izhodišče za še en 'slapček in tolmunček' hike. V fazi načrtovanja sem zapisal, da je to zraven Tony Librilla kampa, ki je 'skriti biser, med limonovci in pomarančevci'. Ni glih zraven (62 km je stran), je pa ziher odbit biser 🫣🤪. Kmetijo imajo, petelin poje, edina sva, limone sva nabrala in nekaj, kar je Urša ugotovila, da je cidra. Ogromna. Sva jo probala. Ja, ima okus po kao limoni, manj kisla, zelo sočna.
    Če je zadeva kaj drugega in je strupena, potem ne bo več nobene objave. In hvala da ste in uživajte dalje🥴🥵🥶😂.
    Okumaya devam et

  • Bullas in kopanje pri slapu

    30 Nisan, Ispanya ⋅ ⛅ 20 °C

    Sva naredila jutranji premik od kempa s citrusi do Bullasa in šla na kratek hike do slapa in jezerčkov. Ob poti nasadi pistacij in manga. Počasi prepoznava, kako to zgleda v naravi. Zanimivo pa je, da so mnogi citrusi še neobrani na drevesih, medtem ko drevo že cveti in se začenjajo nastavki novih sadežev. Staro in mlado skupaj 🤔.
    Slap dopadljiv, potke urejene, tolmunček je vabil in privabil, da sva se potopila v hladno vodo. Še dobro, da sva ignorirala vremensko napoved in ujela sonček.
    Okumaya devam et

  • Nekaj o tem kako je v Španiji.

    30 Nisan, Ispanya ⋅ ☁️ 19 °C

    Ceste so res noro dobre in na njih ni prometa. Ok, so kamioni, so kombiji, so avtomobili, ampak niti ideje nikjer o kakšnem zastoju. Avtoceste so prepredene praktično povsod in le redko se zgodi, da nama je ratalo vozit po drugih cestah. In tam, tako kot danes se voziva v glavnem sama. Le tu in tam je kak avto. Danes sva uspela it od Bullasa proti Cabo de Gata enih 50 km čez manjše hribe po ozki cesti, brez sredinskih črt. In po takih koncih so levo in desno sama polja (v glavnem pšenica) in vinogradi in nasadi oljk, breskev, manga, pistacije in sem in tja kake nešplje ter ogromno citrusov ter še kakšno sadje, za katerega pa ne veva kaj bi lahko bilo. Vse je obdelano, večina spedenano tako, da drevesa dobivajo tudi vodo.
    Ko sva prišla bližje morju pa spet avtocesta (Autovia Mediteranea). Na izvozu številka 550 sva zavila dol proti nacionalnemu parku Cabo de Gata, kjer se je odprla 'bela' dolina samih pokritih nasadov, kjer se ne vidi kaj je spodaj. Maja je ugotovila, da so v enem od njih paradajzi...
    Pred Cabotom sva se sparkirala (še dva avtodoma sta tu) in se s kolesi zapeljala do 5 km oddaljenega mesteca na pozno kosilo. Plus minus vse precej prazno. Par sprehajalcev, par folka v kakem lokalu in ene pet ljudi na plaži.
    Lokalna scena je poleg Špancev močno arabska in afriška. Filing je, da imajo Španci čez turizem in so lastniki zemljišč in nasadov, Arabci obvladujejo male trgovine, Afričani so pa delavci na poljih. Tako je to tudi tukaj...
    Okumaya devam et

  • Parque Naturel da Cabo de Gata Nijar

    1 Mayıs, Ispanya ⋅ ☁️ 19 °C

    Pojma nimam, zakaj tracker ni registriral tele krasne krožne fure! Od kampa sva se s kolesi peljala do solin, kjer naju niso spustili not, kar so čakali skupino plus najmanj štirje morajo bit. Kr neki. Škoda, ker so simpatični roza bazenčki iz katerih vlečejo ven sol. Sva šla v prvi klanec (180 višincev, med 5 in 10%), kjer sva bila priča dogodku na morju, kjer je obalna straža ujela (pomagala?) begunce v čolnu iz Afrike. Eni policaji so bili na parkingu na hribu in opazovali morje, drugi na gliserju pa so potem reševali...
    Po klancu je bil spust do svetilnika. Top razgledi! In od tu spet gor po zaprti cesti za avtomobile (kljub temu jih je ene par šlo mimo naju). Nor klanec s polomljenim asfaltom in na par delih strmo ko svinja (18%. Bravo Maja!). Na vrhu klanca Torre de la Vela Blanca. Spet čudovita razgledna točka in super fino je bilo gledat meglice, ki so šibale mimo naju.
    To naj bi bilo to. Odpeljati bi se morala nazaj... Ampak Majo je vleklo naprej v makadamski spust in na spodaj ležeče krasne plaže. Sva stala ob ograji in vprašal sem možakarja, ki je pripeljal z gorcem ravno z 'une' strani gor, po obveznem "Abla inglez" in običajnem "No. No.", kako je na oni strani (nekak pač nekaj mahaš in probaš italijanščino povedat po špansko, kar mora bit precej komično za njih). Se je dalo razumet, da ta gorca kot jih imava midva je "No problemos". No, ja. Razdrapan je bil 200 meterski spust, ampak na dnu je bila genialna plaža. Obvezno kopanje. Top.
    Od tu pa do San José - ja je bil šit od makadamske razdrapane avtoceste. Ene 6 kilometrov tresenja in rukanja. Sva nekak preživela...
    Pol je bil stres najt hrano (zanič, bv, super, sam nimava rezervacije, pa so bili certificirani za sin gluten, pa nazaj, pa klanc, ki ga ne moreš peljat s telefonom v roki, ker ne moreš šaltat, pa sva našla center, pa spet nočjo naju vzet, ker je vse rezervirano), ki sva jo na koncu našla in zadovoljna pojedla še eno morsko paeljo in jo soglasno umestila na tretje mesto (od štirih).
    Plaža je bila meh. Sva jo pičila do kampa (20 km) in na Cabo plažo. Dva vau kopanja. Po 60 km in 615 višincih.
    In zdej vsa stuširana foteljčkava s telefoni v roki. 🥴.
    Okumaya devam et

  • Calahonda, Torrenueva, Almuñécar

    2 Mayıs, Ispanya ⋅ ☁️ 20 °C

    Calahonda ni glih navdušila, sicer majhno obmorsko mestece z dolgo plažo, ki pa ob vetrovnem in oblačnem vremenu glih ne vabi v vodo. Sva se odločila, da greva naprej do Torrenueva. Med potjo sva opazovala razsežne rastlinjake, pravzaprav se dolina zavije v belo in belina rastlinjakov sega vse do hiš in se konča pri hribih, ko so zadnji rastlinjaki že v terasah.

    Torrenueva je luštno obmorsko mestece, znano po visečem mostu. Pešpot Pasarela Col Gante de Jolucar vodi čez viseči most nad morjem (za ene ful skeri), od tam pa se vzpneš visoko na hrib do razgledne točke, od tam pa strmo navzdol do Playa de la Joya. Čudovita plaža, ki je kljub oblačnosti in valovom privabila k plavanju. Takšnega bisera ne bi mogla izpustiti. Vredno truda gor in dol in potem še enkrat nazaj. Lačna, sva komaj našla prosto mizo za kosilce, ker seveda nisva imela rezervacije. Tako avanturistično kot bi midva, tukaj glih ne gre. Ampak sva nahranila želodčke, krasna sipa 'sin gluten'.

    Almuñécar, najin današnji cilj je že globoko v Andaluziji in je eno od najbolj poznanih turističnih krajev Granade. Sodi na področje Costa Tropical, 19 km dolgih plaž. Camper stop je nad mestecem, nad stopnicami, ki so jih zgradili 'na plaži' in meji bloke. Prebivalci blokov imajo res izjemen razgled. Po parkiranju in kofetkanju sva šla do mesteca in plaže. Valovi kar visoki, ampak sva šla vseeno v morje, potem pa sva ležala na drobno kamenčkasti plaži, uživala in se spraševala, če nisva malo ubrisana, da uživava v ležanju 'na tleh', namesto v ležalnikih v kakšnem mondenem okolju. Ampak je za naju to najbolj nobl od nobl. Zdajle pa sediva pred AD, Mitja puha cigareto, jaz pa zaključujem s tem zapisom. Zvečer bo pa GT in qwirkle.
    Okumaya devam et

  • Dan za brisat...

    3 Mayıs, Ispanya ⋅ ⛅ 17 °C

    Se tu in tam zgodi. No, najin 14-ti je bil en tak. Res je, da včerajšnja napoved za danes ni bila glih top, a nedvomno je kazalo precej sonca po enajsti uri. Absolutno sprejemljivo, da izpeljeva plan in odkolesariva 'the Road of the goat', ki velja za enega najlepših klancev tod okrog. 38 kilometrov in 1360 višincev je zahtevnih, zato sva se odločila za skrajšanje na 20 km/1000 m.
    Dopoldan počivajoč spremljala vreme, ki je razjasnitev potegnilo na dvanajsto uro in sva se pol ure prej s kombijem odpeljala do Otívarja, prehitela nekaj soborcev, nekaj jih je pa že prišibalo od gor.
    Na parkingu še klepet z mularijo o vtisih iz Pekinga... in dež. Sva čakala eno uro, gledala vremensko sliko, ki ni povsem odgovarjala realni situaciji in ugotovila, da ne bo šlo.
    Za tolažbo sva se odpeljala v klanec na drugo stran v Lentegí, da vsaj narediva en krog čez vas in se vrneva na drugo stran nazaj. Pa tudi to ni šlo, ker je skozi vas tako hud klanec in tako ozka cesta, da ne gre skozi nič daljšega od 5 metrov.
    Sprehod skozi megleni pršec in nazaj 'domov' ležat na sonce (ja, ob morju ni bilo niti kaplje dežja niti oblačka) in brat Komo (Golob) in Kraljestvo (Nesbo).
    Okumaya devam et